Izbirajte zgodbe po vrednotah:
Klavdija Ališič že leta zahaja na Dom na Joštu. Ne zato, ker bi bila športnica, in ne zato, ker bi hotela komu kaj dokazovati. Tudi ne zato, da bi lovila razglede.
Ko se je sobotno jutro komaj prebujalo in so se vrhovi Pohorja kopali v meglicah, se je na parkirišču pri stari žagi v Kočnem zbrala družba.
Stojim pred oknom in opazujem snežinke, ki poplesavajo po nebu. Padajo kot že dolgo ne. V spominu odtavam mnogo let nazaj.
Včasih je kakšen kraj ali idiličen prostor zelo težko opisati; tudi meni je zdaj. V mojem spominu je hiška na hribčku med grmovjem in gozdom.
Drevo. Drevesa. Živa bitja, ki me zelo pritegnejo. Rada imam njihove krošnje in debla ter še posebej razgibane in razvejane korenine.
Ko sem prvič prišla v novo službo, sem bila negotova, tiha in polna vprašanj. Nisem vedela, kaj me čaka, kdo so moje nove sodelavke in če me bodo sprejele.
Kot mlada diplomirana učiteljica sem prišla poučevat v majhno vasico na Posavskem hribovju. V majhno vasico in v majhno šolo.
S t. i. vatikanskim kruhom sem se pri svojih skoraj šestindvajsetih letih prvič srečala decembra, ko so dnevi kratki in se mesto zvečer zapre vase.
Nekateri ljudje pripadajo domovini, ne da bi o tem posebej govorili. To preprosto živijo.
Sodelujte tudi vi
Pošljite nam svojo zgodbo ali zgodbo znanca, ki prikazuje, kako živite te temeljne vrednote. Kako se spoštujemo in zaupamo, kako smo ostali zvesti poštenosti, si pomagamo, izkazujemo pripadnost in ohranjamo zmernost.
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)