Uspešne skupnosti so usmerjene k skupnim ciljem in vzpostavljajo sodelovanje, razlike v razmišljanju pa rešujejo z dialogom in iskanjem najboljših skupnih rešitev. To pa je mogoče doseči le, ko prevlada medsebojno zaupanje, ki se zgradi na temeljnih vrednotah. Te vrednote nam dajejo tudi temelje osebne stabilnosti in samozavesti.
Opisi temeljnih vrednot Slovenije
1. Zaupanje in spoštovanje
Skupnost, ki temelji na medsebojnem zaupanju, je uspešnejša. Medsebojno zaupanje pomeni vzajemno prepričanje, da so drugi vredni zaupanja in bodo delovali v skladu z dogovorjenimi normami, vrednotami in pričakovanji. Tako se ustvarja občutek varnosti in gotovosti, da drugi ne bodo zlorabili tega zaupanja, temveč bodo ravnali pošteno, odgovorno in zanesljivo.
Medsebojno zaupanje ne pomeni brezpogojnega zaupanja v vsakogar, saj osebi, ki deluje v nasprotju z vrednotami, ni mogoče zaupati. Gradnja medsebojnega zaupanja v skupnosti pa je uspešnejša tam, kjer ob prvem stiku z neznancem tej osebi zaupamo, pri vsakem naslednjem stiku pa le, če se je izkaže zaupanja vredna.
Medsebojno spoštovanje pomeni prepoznavanje pravice drugega, da razmišlja drugače. Spoštovanje nikakor ne vodi v poenotenje, temveč v poslušanje argumentov drugače mislečih. Na podlagi strpnega poslušanja drugačnega mnenja lahko človek izboljša lastno mišljenje. To prispeva h gradnji osebnosti vseh, ki se spoštujejo. Ko se ljudje medsebojno spoštujejo in cenijo prispevke drugih, se ustvarja pozitivno okolje, v katerem raste zaupanje.
2. poštenost
Poštenost je pogojena z iskrenostjo, pravičnostjo in resnico, izraža pa se s posameznikovim vedenjem. Pošten je tisti človek, ki je iskren do sebe in drugih, ne laže, ne krade, ne zavaja, je vreden zaupanja in nepristranski, ne škodi drugim, je odgovoren in ima pogum storiti tisto, kar je prav.
3. Medsebojna pomoč
Za kakovostno življenje je nujno, da ohranjamo socialno državo. V Sloveniji naj ima vsak možnost izobraževanja, zdravstvenih storitev in pomoči, ko ne more delati.
4. Pripadnost
Pripadnost je občutek dolžnosti oziroma predanosti človeku, zamisli, projektu, skupnosti. Človek je družbeno bitje in zato popolna svoboda, ki ne upošteva skupnosti, ne obstaja. Sodelovanja pa ni brez pripadnosti skupnemu cilju. Za vzdrževanje samobitnosti je posebej pomembna vzgoja o jeziku in dediščini, hkrati pa se moramo nenehno učiti o drugih in od njih. Brezpogojna pripadnost, ki ne vključuje spoštovanja drugih, se lahko hitro obrne v negativno vrednoto, to je sovražnost. Pripadnost se ne sme končati na meji skupnosti, temveč mora ostati univerzalna, občečloveška.
5. Zmernost
Nenehno iščemo ravnotežje med človekom in naravo, med tehnološkim razvojem in vzgojo duha, med bogastvom in revščino, med tehnološkim razvojem in izkoriščanjem naravnih potencialov, med dajanjem in prejemanjem, med pripadnostjo in svobodo, med tradicijo in novostmi, med lastno svobodo in svobodo drugih … Z zmernostjo in skrbnostjo varujemo sebe, družbo in okolje.
Slovenščina 
Italiano 
Magyar