Visoko nad cesto je stala na jasi, obsijani s soncem, nizka lepotička z rdečo streho, belo poltjo kot Sneguljčica in lesenimi izrezljanimi polkni. Pred njo je stala mogočna lipa, ob njej pa pravljična izrezljana klopca. Na njej je ob zgodnjih poletnih jutrih in poznih večerih sedel kot Kosobrin dobrodušen možic – prisrčen Slavček.
Bil je mojster med mojstri. Ljudje so ga radi obiskovali in mu v popravilo prinašali različne stvari: polomljene dežnike, strgane čevlje ali hlače. Vse je znal popraviti, zakrpati in vsem je rad ustregel; za malo denarja ali za kakšen sladek priboljšek.
Za nas otroke, predvsem zame, je bil Slavček nadvse lepo Stvarnikovo darilo. Nikoli ni bil poročen, a nas je imel nadvse rad. Pocrkljal nas je v naročju ter nam prepeval ali pripovedoval resnične zgodbe. Kadar je bil posebno dobre volje, je v roke vzel violino in nam zaigral. Otroci bi ga lahko poslušali ves dan in vsak, ki ga je slišal, mu je želel znova prisluhniti. Niti predstavljati si ne morete, kako lepo je pel in s kakšnim spoštovanjem smo mu prisluhnili.
Znal je zapeti nešteto starih ljudskih pesmi, ob katerih smo se nasmejali do solz. Nadvse smo uživali tudi, ko nam je prebiral svoje knjige. Takrat smo povsem pozabili na čas. Še na teti in na starega očeta se nismo spomnili, niti tega ne, da smo lačni. Bila sem še otrok, a vem, da do nikogar drugega nisem čutila tolikšnega občudovanja in spoštovanja. Na vsak način sem mu hotela pomagati, saj je težko hodil in tudi kuhanje mu ni šlo od rok. Prav, mu bom pa jaz pomagala, sem si rekla in čakala na priložnost.
Nekega poletnega dopoldneva me je poklicala teta Slava in rekla: »Atu boš v Debenec odnesla malico. Že zgodaj je odšel v vinograd in tam gori bo ostal ves dan.«
V košek mi je dala malico in odhitela sem. Ampak samo do Slavčka, ki je pojedel pol malice, pol pa sem jo nesla atu. Slavčkov nasmeh je izražal neskončno hvaležnost, zato mi to dejanje ni bilo dovolj. Od takrat naprej sem mu nosila svojo malico ali južino, kot jo je poimenoval on. Skrivaj sem jo dala v majhen lonček in mu s tem polepšala vsak dan. Takrat sem se povsem nevede učila zmernosti; pri hrani in pri vsem drugem. Najbrž mi je že od otroških let tuj in nerazumljiv pohlep, kakršnega poznamo v današnjem svetu. Od otrok, ki dobijo vse, kar potrebujejo, ali pa ne, do odraslih, ki so izredno slab vzgled otrokom in drugim.
Iskrice v očeh osamljenega moža so k dobrim dejanjem spodbudile tudi druge otroke. Večji fantje so mu nasekali drv in mu nosili vodo, dekleta pa smo pospravile po njegovi hiši. Kadar si je zaželel tobaka, nas je poslal v trgovino na Mirno. Privoščil si je tudi kavo, za nas otroke pa je naročil bombone. Takrat nam je iz hvaležnosti igral na violino, mi pa smo sedeli okoli njega, lizali bombone in uživali. Ko danes razmišljam o tem, lahko rečem, da so bile te počitnice nadvse skromne, a čustveno tako bogate, da si otroci nismo želeli ničesar drugega. Bili smo nadvse srečni, zato smo komaj čakali na prihodnje počitnice in na novo vznemirljivo poletje.
Darinka Kobal, 13. 1. 2026
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)