V čase, ko sva z možem kot mlada učitelja živela na vasi, tam gori v hribih. V majhni vasici, kjer ni bilo ne trgovine ne zdravstvenega doma ne pošte. Samo šola in nekaj hiš. Za vse ostalo je bilo treba peš do prvega naselja ali do mesta v dolini. V tej vasici sva imela z možem prvi avto, zato je bilo takrat povsem razumljivo, da sva ustregla drugim in jim večkrat pripeljala potrebščine iz trgovine. Večkrat se je tudi kdo peljal z nama po nakupih ali drugih opravkih. Vsem sva z veseljem pomagala, saj je bila prva trgovina oddaljena 10 kilometrov, zdravnik, sodnik in drugi pa okrog 30 kilometrov od naše vasi.
Neke noči pa mi tovrstna pomoč ni bila v veselje. Z možem sva morala k zdravniku, ker se je najin mali sine hudo opekel. Pri zdravniku sva čakala, potem pa sva se oglasila še pri starših in se precej pozno popoldne odpeljala domov. Pot je bila ledena in vožnja zelo nevarna. Na sredi poti sva srečala znanca Vinka. Mož je ustavil in Vinko ga je ogovoril: »Ne bosta prišla na Gradišče. Cesta je kot špegu.«
A mož se ni dal pregovoriti in ni obrnil. Raje je vozil počasi in zaupal ježevkam, gumam z jeklenimi žebljički. Priporočil mu jih je znanec, ki je prav tako živel v hribih in je z njimi po gorenjskih cestah vozil celo zimo.
»Če imaš ježevke, boš mogoče prišel,« je odgovoril Vinko. »A bodi skrajno previden.«
In mož je bil res previden. Vozil je počasi in v popolni temi smo prišli do doma. Ni potrebno pisati o tem, kako sem si oddahnila. Kako mirno sem tisti večer legla v posteljo in zaspala ter kako hudo sem se prestrašila trkanja po vratih nekoliko kasneje, pa tudi ne. Vsa zbegana sem zbudila moža. Med trkanjem sva zaslišala klice: »Janez, Janez!«
»Jošk je,« sem prestrašeno rekla.
Ko je mož odprl, je zagledal moža iz vasi.
»Žena ima popadke in mora v porodnišnico,« je tudi on prestrašeno povedal.
Z možem sva se spogledala, jaz sem zajokala, mož pa me je tolažil: »Tako kot prej bom tudi zdaj vozil počasi in previdno. Vse bo v redu.«
Odpeljali so se, jaz pa sem si med solzami ponavljala: Kaj, če bi bila jaz na njenem mestu? Kako bi se počutila, če bi edini, ki bi mi lahko pomagal, rekel ne? Zaradi strahu. Umiri se in zaspi, saj bo res vse v redu.
In res je bilo tako. Skoraj je bil že dan, ko se je mož vrnil in vesel povedal: »Komaj smo pripeljali v porodnišnico, je Tina že rodila, a otrok je potreboval medicinsko pomoč. Vesel sem, da sem tudi s pomočjo ježevk lahko pomagal.«
Tudi jaz sem bila vesela in srečna, da sva na nek način oba zbrala moč in pogum v sebi in brez oklevanja pomagala. A ta dogodek, ta pomoč sočloveku mi bo ostala za vedno v spominu. Kot drobna lučka ljubezni, ki je močnejša od strahu.
Darinka Kobal, 12. 1. 2026
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)