5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Ne velika, ne majhna, ampak ravno pravšnja, bi rekel Milan Zavasnik, vodja odprave slednje in človek, ki je znal brez odvečnih besed povezati ljudi med seboj. Bil je tip človeka, ki je stal tam v svoji modri vetrovki in rekel: »No, gremo, da ne bomo brez zveze premraženi.«

V skupini so bili raznoliki ljudje. Anica, ki je že imela tri vnuke, a je vztrajala, da bo hodila, dokler ji bodo služile noge. Simon, tih in zamišljen, ki je med hojo vedno opazoval drevesa, kot bi bral njihove misli. In mlada Sara, ki je rada snemala kratke posnetke in jih delila na spletu, ob tem pa so se ljudje čudili, kako lepa je narava v njihovi neposredni bližini.

A tisto, zaradi česar so se ti pohodi razlikovali od mnogih drugih, ni bila pot, temveč navada, ki je že postala njihova rutina – zmernost. In s tem povezano pobiranje smeti. Ne kot kazen ali obveznost, temveč kot navada, ki se je rodila iz jeze in je prerasla v ponos.

Do prvega tovrstnega dogodka je prišlo povsem spontano. Milan je ob poti zagledal vrečko čipsa, ki se je bleščala v jutranjem soncu, kot bi hotela izzivati vse okoli sebe. Zastal je, jo pobral in rekel: »Tole bo šlo z nami dol. Ne bo tukaj čepelo celo večnost.« Naslednji teden so prišli z rokavicami, tretji teden z dodatnimi vrečkami. In tako se je začelo.

Pot na Svete tri kralje ni bila lahka, a tudi pretirano zahtevna ne. Ravno prav za dobro družbo in kratek pobeg iz vsakdana. Med hojo se je pogosto slišalo pritajeno smejanje, udarjanje palic ob kamenje in šelestenje vrečk, ki so se počasi polnile.

Neko soboto je bil v skupini tudi domačin Marko, ki je bil bolj vajen sedenja v pisarni kot hoje po hribu. Sapo mu je jemalo že pred prvim strmim terenom in ko je zagledal Anico, kako je lahkotno pobrala plastenko, se je opogumil in vprašal: »Zakaj pa vi to pobirate? Saj niste vi odvrgli te nesnage.«

Anica ga je pogledala, se rahlo nasmehnila in rekla: »Ja, kdo pa bo, če ne bomo mi? Mar drevesa?«

Marko je molčal, a tisti dan je iz gozda odnesel tri vrečke. Ko je prišel domov, je bil prvič po dolgem času ponosen nase – ne zato, ker je prehodil hrib, temveč zato, ker je naredil nekaj smiselnega.

Vrednota zmernosti se je tiho, skoraj neopazno razširila na celotno skupino. Nič več niso kupovali energijskih pijač ali prigrizkov v plastiki. S seboj so nosili čutare, sadje in sendviče iz domačega kruha. Svoje navade so prilagodili naravi, in ne obratno. Nihče ni hitel in tekmoval. Vsak izmed njih je bil cenjen. Vsak je hodil tako hitro, kot je zmogel, in pobral toliko smeti, kot jih je lahko nesel.

Ko so neko poznojesensko soboto prišli na vrh, je megla počasi pojenjala in skozi njo so se začeli kazati obrisi cerkvice. Iz daljave so se oglašale krave in vse je dišalo po mokrem listju. Skupina je tiho obstala, kot bi vedela, da je to potrebno.

Sara je iz žepa vzela telefon, vendar ga je nato pospravila nazaj. »To je treba opazovati z očmi, ne preko zaslona,« je zašepetala sama pri sebi.

Milan je prikimal, pogledal vse po vrsti in rekel: »Če nas kdo vpraša, zakaj to delamo, jim povejte, da zaradi zmernosti. Za ravnovesje. Če človek preveč vzame, narava trpi, če pa vzamemo samo toliko, kolikor potrebujemo, in vsaj nekaj povrnemo nazaj, potem je to dobro za vse nas.«

V tistem trenutku se nikomur ni mudilo v dolino. Zdelo se je, da celo gozd posluša in da ima hrib prijatelje. In mogoče je bilo res tako.

»Narava nam ne pripada, mi pripadamo njej. In kar ji vrnemo danes, bodo jutri v zraku dihali naši otroci. Zmernost ni omejitev, ampak svoboda, da lahko življenje teče naprej. Če je ne bomo živeli mi, je nihče ne bo mogel namesto nas. Tudi naša ni samorastnik, ampak zraste iz tega, kar storimo tukaj in zdaj.«

Zala Krupljan, 1. 1. 2026