Tja hodi, ker ji to nekaj pomeni. Ker brez tega ne bi bila več ona. Ker tam zgoraj vedno znova najde mir, ki ga spodaj, v vsakdanjem hitenju, včasih izgubi.
Na vzpon se vsakič pripravi na podoben način. Najprej preveri vreme. Se prepriča, ali ima dovolj vode. V nahrbtnik da kakšen piškot ali jabolko. Zaveže vezalke, kot jih zavezuje že desetletja; po svoje, natančno in brez naglice. Ne hiti. Nikoli ne hiti. Kot da ve, da je pot pomembnejša od cilja.
Na začetku poti vedno malo zadihano stopi v hrib. Prvih deset minut se ji zdi najtežjih; vedno znova. Pljuča jo opomnijo na leta, noge pa na utrujenost. In vedno si v mislih reče isto: »Saj bo. Samo naprej.« In gre.
Pozna vsak zavoj, vsak klanec, vsako mesto, kjer se za nekaj časa ustavi. Ve, kje bo poleti senca, kje pozimi piha in kje se jeseni nabere listje. Ta pot ni samo pot, ampak je del njenega življenja; del njenega ritma in spominov.
Ko sreča druge pohodnike, jih vedno pozdravi, čeprav koga izmed njih vidi prvič in čeprav koga morda ne bo srečala nikoli več. »Dober dan,« reče in včasih doda še: »Danes je lepo,« ali »kar strmo je.« Gre za majhne besede, ki pa veliko pomenijo. Kot bi z njimi dali vedeti drugim, da smo tukaj skupaj.
Klavdija pogosto razmišlja, kako malo v bistvu potrebujemo, da se počutimo doma. Ne potrebujemo velike hiše in dragih stvari. Potrebujemo občutek, da hodimo po svoji zemlji, da razumemo ljudi okoli sebe in da govorimo jezik, v katerem lahko povemo, kar čutimo.
Ko pride na Dom na Joštu, skoraj vedno naroči isto: topel čaj ali kavo in juho, če je mraz. Če bo le prosta, se bo usedla na isto klop, če ne, pa bo počakala. Nikamor se ji ne mudi. Najprej se razgleda nad dolino, gozd in nebo, šele potem pogleda telefon, če sploh.
Tam zgoraj pogosto pomisli na svoje starše in na stare starše; na to, kako so delali, varčevali in potrpežljivo gradili življenje. Kako niso imeli vedno izbire in kako so znali potrpeti. In ve, da ima danes ona več možnosti prav zaradi njih.
In ve tudi, da danes prehitro pozabljamo, prehitro jamramo in prehitro kritiziramo. Prehitro rečemo, da nič ne velja. Ona pa ve, da to ni res.
Ona ve, da je naša država lepa, da imamo mir, naravo in varnost. Da imamo svobodo. In da to ni nekaj samoumevnega. To je nekaj, za kar moraš skrbeti.
O domoljubju nikoli ne govori na glas. Ne mara velikih besed in ne razkazovanja. Svoje spoštovanje do Slovenije kaže na drugačne načine; s tem, da pazi na poti, da pobere smeti, če jih vidi, da pomaga, če kdo zaostane, in da se ustavi, če kdo potrebuje besedo.
Ko se vrača v dolino, je utrujena. Njene noge so pogosto težke. Ampak v sebi čuti mir in zadovoljstvo. Preveva jo občutek, da je naredila nekaj dobrega zase in za svojo notranje ravnovesje.
Njeni pohodi niso navada. So opomnik, da pripada temu prostoru, da je del te zgodbe in da je ponosna Slovenka.
Zato, ker ostaja zvesta temu, kar ima rada; svoji poti, svoji zemlji, naši Sloveniji.
Vsak korak znova.
Zala Krupljan, 19. 1. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)