Včasih, ko sem bila še otrok, sem nadvse rada plezala. Preplezala sem vsa drevesa v Volčjih Njivah. Češnja v vasi je bila še posebej zanimiva in vabljiva. Z debelimi, živo rdečimi sočnimi sadeži, ki so med prvimi dozoreli. Le kdo si jih ne bi želel? Le komu se ob pogledu na polno drevo ne bi pocedile sline?
Nekega dopoldneva smo se otroci, ki smo bili tisto leto na počitnicah, opogumili in zavili k Škodetovim. Tako se je imenovala domačija, na kateri je živela ostarela Škodetova Štefa. Sama in sitna. Prosili smo za češnje, a nas je nagnala.
»Nič zato, bomo pa rabutali!« sem jezno rekla, ko smo se razočarani vračali proti domu.
»Kako le, če si ne upamo gor?« je zastokal Viki.
»Kdo si ne upa?« sem vzkliknila. »Jaz grem, vi pa boste lovili veje, ki jih bom metala dol!«
Kakor smo se zmenili, tako je bilo.
Naslednje jutro smo zgodaj vstali, se tiho izmuznili iz hiše in tekli do češnje. Urno sem plezala proti vrhu in začela lomiti prepolne veje sladkih sadežev. Metala sem jih na tla, ne da bi se menila za prepir, kdo bo ulovil naslednjo vejo. A šepet moje družbe se je vse bolj krepil. Najbrž nas je slišala tudi Štefa in se tiho pripravljala na mokro presenečenje.
Ko sem nalomila že dovolj vejic in vej, sem začela plezati navzdol. Prijatelji so medtem pobrali veje in komaj čakali, da bomo češnje odnesli pod kozolec. Ko sem zakričala, da bom skočila, je počilo in pljusknilo naravnost v mojo glavo! Voda. Cel škaf vode, ki jo je Štefa zlila vame. Moje prijatelje je pognalo v dir, jaz pa sem kot polit cucek stala pod češnjo in pred namrščeno babnico. Jezno sem jo pogledala, se otresla in ji s pogledom napovedala maščevanje.
Končno smo se dogovorili, kdaj se ji bomo maščevali; čez teden dni. Prav tako navsezgodaj zjutraj, ker smo vedeli, da Štefa takrat še ne bo pokonci. Opremljeni z vrvjo smo se izmuznili iz hiše. Čisto tiho smo zlili vodo na tla. Pograbila sem prazen škaf in se splazila do češnje. Tam sem z vrvjo zvezala škaf, splezala do polovice drevesa in ga ovila okoli debele veje. Potem smo se skrili za živo mejo in nestrpno pričakovali, kakšna bo njena reakcija na našo potezo.
Nismo čakali dolgo, ko so se škripajoče odprla vrata. Na pragu je stala ona – Štefa, ki je grdo zaklela, ko je videla, da ne njene vode ne škafa ni več.
»Prekleta mularija! Le kam mi je skrila škaf z vodo?« je zarobantila in se ozrla po dvorišču.
Odšepala je v hišo, nas pa je zapekla vest. Tako močno, da smo sklonjenih glav odšli po škaf.
»Če bi moj ata vedel, kaj smo naredili, bi me pošteno nabil. Kradli smo,« je rekel Viki.
»Res nismo pošteni,« je pokimala Mojca.
»Res nismo pošteni,« sem morala priznati.
Odnesli smo škaf gospe Štefi, se ji opravičili in se za svojo lumparijo oddolžili z dobrim delom. Fantje so ji iz studenca prinesli svežo vodo, dekleta pa smo pospravila po njeni hiši. Posodo smo dale na svoje mesto, pometle in postlale njeno posteljo.
Od tistega jutra naprej ta gospa ni bila več Štefa, ampak Štefka. In ni bila več jezna na nas. Radi smo jo obiskovali, ji nosili vodo, nabirali sadje in se ga tudi sami najedli. Tudi v trgovino smo šli, pobirali jajca in nahranili njene kokoši. Polepšali smo ji poletne dni, ona pa nam s svojimi zgodbami in s spominom na nepozabno poletje v Volčjih Njivah.
Darinka Kobal, 12. 1. 2026
Ilustracija: Alenka Vuk
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)