5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Izkazalo se je, da so bili moji dvomi odveč. Vse so me lepo sprejele, Nevenka Kosič, obračunovalka plač takratnega podjetja Transport Ilirska Bistrica, pa me je presenetila. Žal je ni več med nami, a je v našem kolektivu pustila sled, ki se je ne da izbrisati.

Njena prijaznost ni bila naučena in le vljudnost. Bila je pristna, skoraj neverjetna. Takoj, še preden sem jo utegnila spoznati, sem jo začutila kot osebo. Kasneje sem se prepričala, da je bila taka do vseh. Bila je človek, ki je znal videti druge, njihove potrebe, stiske in njihove drobne radosti.

Vedno si je vzela čas za sodelavce. Pomagala jim je pisati obrazce za otroške dodatke, razlagala o postopkih ter pomagala pri urejanju papirjev, ki so se drugim zdeli zapleteni in so jim povzročali stres. Nikoli se ni pritoževala in nikoli ni dala občutka, da ji je karkoli odveč. Kot da je bilo njeno poslanstvo delati dobro – preprosto, tiho, vsak dan znova, kjerkoli, kadarkoli in za kogarkoli.

Najbolj pa se me je dotaknila njena drobna, skoraj nevidna gesta, ki je nikoli ne bom pozabila. Nekega dne je imela Nevenka pri sebi en sam piškot – dolgo napolitanko. Nič posebnega, a prav ta piškot je postal simbol pripadnosti. Napolitanko bi lahko pojedla sama – hitro, neopazno in mimogrede, a je ni. Razlomila jo je na več delov in vsaki sodelavki ponudila košček. Nekatere smo se takoj nasmehnile in ga sprejele, druge pa so se začele izgovarjati z besedami: »Ne, hvala, zdaj ne bom jedla nič sladkega.«  

Ona pa je vztrajala in s humorjem rekla: »Piškota je dovolj za vse – za tiste, ki ga imate rade, in tudi za tiste, ki se mu odrekate. Vsaka naj dobi svoj košček, pa četudi ga boste samo gledale.« In še preden bi uspela katera kaj reči, smo že imele vsaka svoj košček v rokah.

Bila sem presenečena, ganjena in skoraj zmedena, ker takšne nesebičnosti v našem ženskem kolektivu nisem pričakovala, niti si je nisem znala predstavljati. Ona pa je ob tem žarela od sreče, kot da je naredila nekaj velikega. Saj tudi je – naredila je nekaj velikega za nas, čeprav je bil to le majhen košček piškota.

Takšna je bila: preprosta, dobra, predana. S svojo nesebičnostjo je pokazala, da pripada kolektivu. Pa ne zato, ker mora, ampak zato, ker želi biti del nečesa, kar je večje od nje same. Takrat sem dojela, da pripadnost ni nekaj, kar se zahteva ali pričakuje, ampak nekaj, kar se gradi, ustvarja in živi.

Nevenke danes ni več med nami, a njen duh pripadnosti se še vedno čuti. Ostaja v naših spominih, v zgodbah, ki si jih pripovedujemo, in v občutkih pripadnosti, ki ga je znala ustvariti. Bila je dokaz, da lahko en človek s svojimi dejanji spremeni vzdušje celotnega kolektiva in da je pripadnost vrednota, ki jo podajamo naprej. In za to ji bom večno hvaležna.

Bernarda Jenko, 12. 1. 2026