5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

V vsaki vasi je bilo po štiri ali pet, največ šest hišk; tistih starih s polkni in težkimi izrezljanimi vrati. Vsaki od njih sta pripadala veliko dvorišče in hlev. Nekje sredi teh vasic je bil hrib, na njem pa prav tako majhna cerkvica z majhnim pokopališčem, ki je predstavljala središče in stičišče za srečanja vaščanov. Po pripovedovanju stoji tu že od 17. stoletja dalje, njen svetnik in zavetnik pa je sv. Lovrenc.

Čeprav govorim v preteklem času, je vse to še vedno tam. A čas dela svoje in podoba vasic se je spremenila. Tako so iz starih hišk zrasle nove, večje in bogatejše hiše. Marsikaj se je spremenilo, le cerkvica je bila vsako leto bolj uboga. A nekega sončnega dne sem zaslišala govorjenje in udarce kladiv okoli nje.

V vasi pod njo živi gospa Ani, ki mi je pripovedovala o tem, kaj se je dogajalo z njihovo malo cerkvico: »Nekega dne se je v našo vas pripeljala delovna brigada. To je skupina desetih ali petnajstih ljudi, ki se peljejo po Sloveniji ter pomagajo pri obnovi različnih stavb in pri drugih delih. Izvedeli so, da našo cerkvico najeda zob časa, zato so prišli. Zaradi precejšnje vlage so začeli s praskanjem zidne obloge v notranjosti cerkve in na zunanji fasadi. Rekli so, da se mora notranjost cerkve posušiti. Ko so končali, so pospravili orodje in odšli.«

»Zanimivo. Kaj se je dogajalo potem?« me je zanimalo.

»Potem se je sestala majhna skupina ljudi in z gospodom Andrejem, inženirjem gradbeništva, so nadaljevali z obnovo. Moram povedati, da smo vsi vaščani to že dolgo želeli, vendar zaradi pomanjkanja denarja nismo niti pomislili na obnovo,« je rekla gospa Ani.

»Kaj pa zdaj? Kje ste dobili denar?«

»Mene in gospo Darjo so prosili, da bi zbirali prostovoljne prispevke. Strinjali sva se, tega pa sva se lotili tako, da sva hodili po vaseh in hišah. Vsi, ki sva jih obiskali, so prispevali določeno vsoto. Od nikogar nisva nič zahtevali, vendar so vsi, ki sva jih ogovorili, nekaj prispevali.«

»Kako je bilo pa z delom?«

»Prav tako. Vsi so pomagali; z delom, stroji in orodjem.«

»Kako pa ste prišli do mojstrov? Kot vidim, je delo narejeno lepo in kvalitetno, mojstre pa je težko dobiti. Nanje se lahko dolgo čaka. Zunanjost in notranjost stavbe sta skoraj neprepoznavni. Vsi stoli so izredno lepo izdelani in so pravi okras cerkvice.«

Gospa Ani se je nasmehnila: »Mogoče z Božjo pomočjo, mogoče pa je šlo za čudež, saj je eden poznal krovca, drugi pleskarja, tretji mizarja, nekdo drug pa električarja. Ne smem pozabiti na pridne gospodinje, ki so ves čas skrbele, da nihče ni bil lačen. Čeprav je šlo vse gladko, je celotna obnova z vmesnimi pavzami trajala približno štiri leta, manjša dela okrog cerkve pa še vedno potekajo.«

»Najbrž je res šlo za Božjo pomoč,« sem odgovorila z nasmehom. »Kot vem, so se ljudje tudi v teh vasicah oddaljili od Boga in v cerkev ne hodijo več tako pogosto kot nekoč.«

Gospa Ani je samo pokimala, vendar nič ni rekla, jaz pa sem pogovor zaključila s temi besedami: »Čeprav vse to drži, me vseeno preseneča, da se zavedate, da je ta mala cerkvica vaš ponos. Vanjo so se v najtežjih trenutkih zatekali vaši starši in stari starši ter prosili za pomoč in varstvo. Veseli me, da upoštevate njeno starost in veste, da je cerkev postala kulturni spomenik. Veste tudi, da sodi v nesnovno kulturno dediščino, zaradi česar si zasluži vso pozornost, in to me nadvse veseli. In nenazadnje me veseli tudi to, da ste znali in zmogli stopiti skupaj.«

Darinka Kobal, 7. 1. 2026