5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Njegova majhna mobilna hišica s pogledom na morje je stala v senci borovcev. Jože je bil vedno tam v kratkih hlačah z nasmehom in s stavkom, kot je: »A, evo mojih spet!«

Ko si se približal, je zadišalo po žaru. Ničesar ni bilo treba reči, saj je Jože že vedel, zakaj si prišel. Na rešetki so se cvrli ribe, klobase in kruh, a najboljše so bile njegove bučke. Narezane so bile na tanke rezine, vsaka posebej je bila popečena do prave barve. Bile so posoljene, malo popoprane in pokapljane z olivnim oljem. Vedno je rekel: »Ni fora v mesu, fora je v bučkah. Tiste pa moraš pripravljati s srcem.« In res je to počel na takšen način.

Jože je bil človek stare sorte – pošten, tih in trmast v dobrem smislu. Nikoli se ni poročil. Živel je sam, a nikoli ni bil osamljen. Na ljudi je gledal s toplino in brez obsojanja. »Meni je morje za družbo,« je znal reči. »Zjutraj ga pozdravim, zvečer se poslovim od njega. Kaj bi še hotel?« Imel je svoj ritem; poleti je bil v kratkih hlačah, zvečer si je čas krajšal s poslušanjem radia, ki je tiho igral stare dalmatinske pesmi. Včasih je sedel na pragu in strmel proti soncu, ki se je potapljalo za Piran. Ni govoril veliko, a ko si bil ob njem, si čutil mir.

Njegova hišica ni bila nič posebnega. Bila je stara in malo nagnjena, a čista in polna majhnih stvari, ki so imele pomen. Na polici so bile školjke, ki jih je sam nabral. V kotu je bil stol, na katerem je vedno visel predpasnik, ki ga je nosil, ko je pripravljal jedi na žaru. Prostor ob oknu je zavzemala majhna lončnica, ki je rasla kljub vetru in soli. In v zraku je bil tisti vonj po morju, dimu in olivnem olju.

Zima pa mu je tistega leta že pred kar nekaj leti zadala preizkušnjo. Streha njegove hišice ni zdržala burje in dežja, zato je začela puščati. Voda je pronicala po stenah, po tleh pa so se pojavljali madeži, a Jože ni nikomur povedal, kaj se dogaja. Ni znal ali pa ni hotel. Bil je tak človek – samosvoj, ponosen in tih. Ni maral prositi za pomoč. Včasih je rekel, da ga je življenje naučilo vztrajnosti; če nekaj razpoka, pač zakrpaš. Tokrat pa si sam ni mogel pomagati.

Ko smo spomladi spet prišli, se je videlo, da je nekaj narobe. Tla so bila temna in rahlo napita z vodo, v zraku pa je bil vonj po vlagi, on pa je stal tam z nasmehom in z žarom, kot da je vse po starem. »Ja, malo je kapljalo,« je rekel. »Ampak sem preživel. Saj ni bilo hudega.« Vendar pa je bilo hudo, samo on tega ni priznal.

Nismo mogli gledati, da živi v takšnih razmerah. Vsi – jaz, mama in sorodniki – smo se lotili dela. Sosed iz bližnje vasice je popravljal streho, drugi sosed je zamenjal nekaj desk, jaz sem pomagala čistiti, mama pa je medtem na mizi pripravljala testeninsko solato. Jože ni mirno sedel. Zakuril je žar in dejal: »Če že delate, boste tudi jedli.« In spet tiste bučke, po katerih se ga bomo vedno spominjali.

Takrat sem ga gledala in si pri tem mislila: Kako je mogoče, da nekdo, ki ima tako malo, tako veliko daje? Ni imel denarja, ni imel udobja, a imel je tisto nekaj, kar danes redko vidiš pri ljudeh – toplino, ki jo izžareva človek, ki je v miru s sabo. Ko je prinesel krožnik z bučkami, so se mu tresle roke, a v očeh mu je žarela hvaležnost.

Ko smo popravili streho, je bil srečen kot otrok. Ni rekel: »Hvala.« Ni bilo potrebno. Samo sedel je na stol, pogledal proti morju in rekel: »Zdaj bo pa spet držalo. Veš, morje je lepo samo, če ga znaš spoštovati. Enako je z ljudmi.« In v tistem trenutku je bilo vse povedano.

Tistega večera smo sedeli vsi skupaj, jedli, se smejali in poslušali čričke. Zrak je bil topel, morje mirno in čas se je za nekaj ur ustavil. Imeli smo občutek, kot da smo del nečesa, kar ne bo nikoli minilo.

Ko grem danes kdaj mimo Fiese, pogledam proti tistim hiškam in zdi se mi, da še vedno vonjam dim njegovega žara. Da še vedno slišim, kako reče: »Bučke so gotove!« In v tistem trenutku mi je jasno, da obstajajo ljudje, ki ne potrebujejo spomenika, da bi si jih zapomnili.

Naj mu sveti večna luč!

Zala Krupljan, 20. 10. 2025