Ena takih je Rozalija Klokočovnik, ki ji vsi znanci, prijatelji in družinski člani pravimo kar Ruža. Je ženska iz Slovenskih Konjic, ki s svojo preprostostjo, mirnostjo in zmernostjo daje zgled, kaj pomeni živeti s srcem in z ljudmi, ki jim pripadaš.
Ruža živi sama v bloku čisto blizu centra Konjic. Majhno stanovanje, stari parket in kuhinja, kjer diši po kavi in malo po čistilu. Na balkonu ima tri pelargonije in eno plastenko, v kateri je deževnica za zalivanje rož. Tako jo večina sosedov pozna kot skromno, mirno in zmerno osebo.
Govori z mehkim slavonskim naglasom. Prihaja iz Vinkovcev. »Tja ne grem več, saj je tam zdaj vse drugače, ljudje pa so se spremenili,« pravi. V Konjice je prišla pred več kot šestdesetimi leti zaradi moža Slavka. »Z vlakom sem prišla, malo sem se bala. Nisem znala jezika, pa tega nisem želela pokazati.« Včasih se nasmehne, ko to pove. »Danes gredo mladi k sosedu na obisk in jamrajo. Jaz sem šla v drug kraj, celo v drugo državo pa sem imela samo eno torbo.«
Slavko je bil priden človek. Tiho priden. Takšen, kakršnih danes skoraj ni več. Delal je v Konusu. Vedno je bil prvi v službi. Nikoli se ni pritoževal, čeprav bi se lahko. »Če sem želela, da je miren, sem mu dala jesti in nisi preveč spraševala,« se pošali Ruža. Ampak o njem vedno govori s toplino: »Znal je biti trmast, pa ni bil grd. Bil je samosvoj. Vse je moralo biti po njegovem, ampak vedno z razlogom.«
Imela sta dva otroka – Lojzeta in Metko. Vzgoja ni bila mehka. Ni bilo »prosim« in »hvala« za vsak grižljaj. »Jedel si, kar je bilo na voljo, in vesel si bil, če je kaj bilo.« Ruža ni nikoli kuhala po receptih. Če je bilo preveč, je razdelila, če je bilo premalo, je razredčila. In vedno je rekla: »Vsega mora biti ravno prav. Zmernost te drži pri pameti, pamet pa živega in zdravega.«
Ko je Slavko umrl, se o tem ni veliko govorilo. Ruža je to sprejela kot vsaka ženska, ki je veliko preživela. »Ni bilo lahko, ampak to ni bilo prvič, ko mi je življenje pokazalo zobe.« Prve tedne je vstajala ob isti uri kot prej. Skuhala je dve kavi, potem je eno zlila v odtok. »Da sem imela občutek, da sva še dva.«
Danes živi sama, ampak pri njej nikoli ni tiho. Vedno pride kdo na obisk. Metka ji prinese kaj sladkega, Lojze kdaj popravi pipo, soseda pa pride po nasvet. Ko prideš k njej, ti ne ponudi torte, ampak kruh in čaj. Ob tem reče: »Sladko se hitro poje, kruh pa ostane.«
Ničesar nima, kar bi lahko pokazala. Ni dragih stvari, ni novih zaves, ni fotografij na stenah. Ampak ko sediš tam, je toplo. Človeško. Pristno.
Ko govori o družini, ne izreče besede vrednota. Reče: »To so moji. Ni vse lepo, ampak so moji.«
Zmernost, poštenost in red, kakršnega danes skoraj ni več – vse to pri njej ni teorija, ampak navada v praksi. Če ji prineseš darilo, bo rekla: »Zakaj si zapravljal?« Če ji poveš, da je lepa, bo rekla: »Ah, to povej, ko bom v zemlji.«
Včasih sedi na balkonu in gleda, kako otroci spodaj kričijo in tekajo. Samo reče: »Naj imajo, česar mi nismo imeli.« Potem pa doda: »Samo, da znajo biti hvaležni.«
Nikoli ni hotela biti posebna. Ampak ko greš od nje, imaš občutek, da si se dotaknil nečesa, kar se izgublja. Preprostosti. Zmernosti. Družine, ki ne potrebuje popolnosti, da bi bila prava.
Njeni družinski člani so danes razpršeni po različnih krajih, a so med seboj povezani bolj kot številni, ki živijo pod isto streho. Lojze se vedno oglasi, ko kaj potrebuje, Metka jo kliče vsak večer, vnuki pa jo razveselijo s kakšno risbo ali fotografijo. »Vsak ima svoje življenje,« pravi Ruža, »ampak ko se zberemo, vem, da sem vse naredila prav.« In res – v njenem glasu ni hvalisanja, le mirno zadovoljstvo, da je to, kar je, dovolj.
Zala Krupljan, 20. 10. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)