Počasen v besedah, a hiter v dobrih delih. Eden tistih, ki niso nikoli iskali pohval, pa bi jih bili vredni vsak dan.
Živel je preprosto, ker je bil tak tudi sam – brez velikih želja, brez hitenja. Rodil se je v Špitaliču pri Slovenskih Konjicah v neposredni bližini Žičke kartuzije. Med hribi in skromnimi ljudmi, kjer se je delalo z rokami in se je malo govorilo. Ljudje so takrat bolj verjeli v moč dela, kot v moč besed. Njegova mama je bila tista, ki mu je prvič pokazala šivanko. »Ne sramuj se dela, sramuj se lenobe,« mu je rekla. In to se mu je vtisnilo v dušo.
Z njegovo ženo Ružo sta se v Slovenske Konjice preselila, ko sta dobila prvega otroka. »V Konjicah bo boljše za fanta,« je rekel. Dobil je službo v Konusu, kjer je bil znan kot zanesljiv delavec. Besed mu nikoli ni manjkalo, jih pa tudi ni bilo nikoli preveč. Razmišljal in odgovarjal je precej preudarno. Če si ga vprašal, kako je, je bil njegov odgovor vedno enak: »Ah, gre, kot mora it.«
A tisto, kar ga je ločilo od drugih, ni bilo vidno v tovarni, temveč doma – pri tistem starem šivalnem stroju v kotu dnevne sobe. To je bil njegov svet. Tja se je zatekel po službi, ko je Ruža kuhala večerjo in so otroci gledali televizijo. Ni šival zase, ne za prodajo. Šival je za ljudi, na katere je življenje pozabilo.
Če je slišal, da gre kateri od sosedov skozi težke čase, da je nekdo ostal brez plašča ali da mati samohranilka otroku ne more kupiti bunde, je šel po meter blaga. Ni se spraševal, ni ocenjeval in tudi ne sodil. Samo sedel je, pritisnil stopalko in pustil, da igla govori.
»Ne potrebuješ veliko, da narediš nekaj dobrega,« je rekel. »Samo čas in malo srca za sočloveka v stiski.«
Vsak božič je bil zanj poseben, pa ne zaradi kiča materialistično naravnanega sveta. Ni namreč okraševal stanovanja, ni prižigal lučk in ni kupoval daril. Božič je preživel pred šivalnim strojem. Po mizi je imel vedno razrezane kroje, škarje, blago v nekaj toplih barvah in listek z imeni. Ljudje, katerih imena so bila tam napisana, niso vedeli za to. To je bil njegov seznam dobrih duš, kot ga je imenovala njegova žena Ruža.
Ko sem bila še majhna punčka, sem ga včasih videla, kako je zvečer tik pred prazniki odšel izpred bloka z dvema vrečkama. Ena je bila za Karitas, druga pa za nekoga, ki ga je poznal. Tisti trenutek sem razumela, da včasih največji ljudje delajo v tišini.
Nekega leta je sešil plašč za moškega, ki je živel v stari garaži blizu avtobusne postaje. Tega mu ni nihče naročil, nihče ga ni prosil za to. Rekel je samo: »Če se že Bog spomni nanj z mrazom, naj se še jaz z malo topline.«
To je bil Slavko – ni imel veliko, vendar je znal dajati kot kralj.
Ko je zbolel, je stroj utihnil. Prvič v vseh teh letih. Ruža je rekla, da je vsak večer, preden je šel spat, s prsti oplazil šivalni stroj, kot bi se ga hotel še enkrat dotakniti. Ko ga je odnesla v blokovsko klet, je rekla, da je zdaj tam kot najtišji dokaz, da dobrota ne rjavi.
Ko hodim mimo bloka na Škalski, kjer že zdavnaj ne stanujem več, se mi včasih zazdi, da slišim tisti njegov znani, umirjeni zvok: tak-tak-tak-tak. Kot bitje srca človeka, ki je razumel, da toplina ne prihaja iz radiatorjev, ampak iz rok, ki ne znajo ostati križem.
Gospod Slavko Klokočovnik je bil po duši in srcu Konjičan, po rokah pa čudežni krojač topline. Njegova oblačila so grela telesa, njegove geste pa ljudi. In če bi obstajala nit, ki med seboj povezuje dobre ljudi, bi jo gotovo prepoznali po njegovem šivu – enakomernem, tihem in trdnem, kot je bil on sam, kljub njegovi neomajni skromnosti.
Zala Krupljan, 18. 10. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)