Ja, ta. Mala, drobna ženica z energijo, da bi jo lahko razdelila še med sosede.
Ruža že dolga leta živi v bloku pod Zlatim gričem, natančeje na Škalski cesti, in če menite, da se ulica tako imenuje zato, ker vodi proti Škalcam, imate prav. Stanovanje je majhno, a diši po domačem; po čistilu, kavi in tisti posebni mešanici, ki jo imajo samo mame. Ko potrkaš, te sprejme z besedami: »O, ti si! Pridi, saj imam ravno kuhano kavo.« Kava je vedno turška. Nalije jo točno do roba skodelice in doda žličko sladkorja, ne več. Če rečeš, da bi raje bolj sladko, te pogleda čez očala in reče: »Saj ni treba, da je vse sladko. Tudi življenje pogosto ni.«
Ruža je ena tistih žensk, ki jih je življenje naučilo reda, poštenosti in skromnosti. Z možem Slavkom sta živela preprosto, a pošteno. On je delal v Konusu, po službi pa je šival oblačila za ljudi, ki si jih niso mogli privoščiti. »Če imaš dve srajci, daj eno drugemu človeku,« je znal reči. In je dal. Ona pa je spekla kruh, ga ovila v serveto in rekla: »Neseš ga tistemu, ki ga nima. Saj nam bo že nekdo drug dal, če bo treba.« Tako sta živela – brez veliko besed, a z velikim srcem.
Sin Lojze je ob takih starših zrasel v poštenega človeka, a kot otrok ni vedno razumel, zakaj pri njih doma ni tako kot pri drugih. Spomni se, kako je nekoč prosil mamo za čokolado. »Ne bo šlo,« je rekla. »Pa zakaj ne?« »Ker ni treba vsega met’.« On je godrnjal, mama pa ni popustila. »Če imaš vse, ne znaš več bit srečen,« mu je rekla in ga pobožala po laseh. »Bo že prišel dan, ko boš sam razumel.« Takrat ji ni verjel, danes pa bi te besede lahko napisal na domači hladilnik.
Ko je odrasel, je šel po svoje, a se še vedno rad vrača k mami. Vsako soboto pride v blok, sede za mizo in že po vonju ve, da pripravlja nekaj iz jabolk. Ruža še vedno kuha kompot po starem. Brez sladkorja, da se želodec ne razvadi. Ko jo zafrkava, reče: »Mami, a veš, da zdaj na vseh izdelkih v trgovini piše brez sladkorja? Ti si bila očitno pred časom.« Ona odvrne: »Ja, glej, koliko jih ima zdaj sladkorno. Jaz je nimam.«
Tako je to pri Ruži. Preprosto in zadeto v srž. Ko kaj reče, ni treba dvakrat razlagati. In Lojze šele zdaj razume, da to ni bila trma, ampak pamet. Da zmernost ni pomanjkanje, ampak svoboda.
Ko jo obišče, ji prinese kakšne rogljičke, čeprav jih peče (tudi) sama. Potem lažje primerja domače in kupljene. In ona jih vedno razdeli na pol: »Pol za danes, pol za jutri.« Če sin slučajno poje vse, se mu nasmehne: »Eh, Lojze, ti bi še na štručko stresel sladkor, če bi ti pustila.« In oba se smejita, ker v teh preprostih pogovorih je vse, kar otrok predstavlja svojemu staršu – svet.
Z leti se je marsikaj spremenilo. Sosedi prihajajo in odhajajo, v bloku je vedno kdo nov, a Ruža ostaja enaka. Vse ima pospravljeno, vse je pod kontrolo. »Red je pol zdravja,« pravi. In res je. Njen red ni hladen, ampak topel – tak, ki daje občutek varnosti.
Ko se v soboto proti večeru poslavljata, ga vedno pospremi do vrat. »Pazi nase,« reče. »In ne zapravljaj za neumnosti.« On jo objame, pri čemer začuti njen znani vonj po kavi in čistilih, ter se nasmehne. V mislih sliši njen glas, ki je tako znan, tako miren, kot da bi mu stala ob rami.
Če bi ga danes kdo vprašal, kaj ga je naučila mama, bi rekel: »Da ni sladkor tisti, ki naredi življenje sladko, ampak to, da imaš nekoga, ki ti na vsake toliko reče: ‘Dovolj je, sine.’«
Zala Krupljan, 21. 10. 2025