5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Na sredini zadnje vrste pa stoji tudi on – Lojze Klokočovnik. Ima sivo jopico in prevelik ovratnik. 

Fotografijo mi je pokazal nekega popoldneva, ko sem ga obiskala. Sedela sva v kuhinji, kjer je dišalo po kavi, skozi okno pa je sijalo mehko jesensko sonce. Pogledal je sliko, potem mene, in rekel: »To sem jaz na prvi šolski dan.« Nasmehnil se je s tistim svojim mirnim in tihim nasmehom, ki ga pozna vsak, ki ga je že kdaj slišal govoriti o starih časih.

Fotografija je nastala tistega septembra, ko je prvič prestopil prag Osnovne šole Dušana Jereba v Slovenskih Konjicah. Na tisti fotografiji na prvi pogled ni opaziti nič posebnega. Na njej so le otroci, stari komaj sedem let. A zanj je to več kot slika. Je začetek vsega. Začetek novega življenjskega poglavja.

»Takrat sem se prvič počutil, kot da nekam spadam,« je rekel tiho in s prstom oplazil rob fotografije. »Veš, nismo imeli veliko, smo pa imeli drug drugega.«

Spomnil se je, kako so tistega dne starejši učenci peli pesem. »Dobrodošli, mali, med nami,« so odmevale besede po telovadnici. Čeprav je bil takrat prestrašen, je v sebi začutil nekaj toplega – kot da so ga drugi objeli, ne da bi se ga dotaknili. Pripadnost. Takrat je še ni znal poimenovati, a jo je občutil.

Povedal mi je, da je njihova učiteljica Marija vsem učencem ob koncu dneva rekla: »To šolo boste nekoč zapustili, ampak del vas bo ostal tu.« Kot otrok teh besed ni razumel, danes pa še predobro razume.

Na fotografiji vidi sošolce, s katerimi je delil otroštvo. Vse tiste majhne stvari, ki jih prinesejo otroška leta: prve nasmehe, prve spore, mokre noge po igri na dvorišču. Spomni se Janeza, ki je vedno zamujal in se je smejal, še preden se je začel pouk. Metke, ki je vsakomur posodila svinčnik. Andreja, ki je znal narisati vse, a ni nikoli hotel tekmovati. Vsi so bili del iste zgodbe.

Ko sem ga poslušala, je govoril mirno in brez olepševanja. »Veš,« je rekel po kratkem premoru, »v šoli se naučiš več kot samo črke, številke in nauke. Naučiš se, da nisi sam. Da svet ni tvoj, ampak naš.«

Fotografijo je našel po naključju; med starimi dopisnicami in spričevali. Ko jo je prijel, se mu je tresla roka – ne od starosti, ampak od spominov. Naenkrat je bil spet tisti otrok s prevelikim ovratnikom in z očmi, polnimi vprašanj.

Na hrbtni strani slike je s svinčnikom zapisan datum: 3. september 1972, pod njim pa je droben zapis: Prvi dan, ko smo postali mi. Ko sem to prebrala, sem začutila, kako se je nekaj v mojih prsih premaknilo. Morda zato, ker sem razumela, kaj pomenijo te besede. Morda zato, ker sem v tistem trenutku tudi jaz vedela, da to ni samo fotografija, ampak poosebljen občutek pripadnosti.

Ko sem odhajala, je Lojze fotografijo položil na polico poleg radia. Še enkrat jo je pogledal in rekel: »Lepa so bila ta leta. Takrat smo znali biti skupaj.« Nisem odgovorila. Ni bilo treba. Ker sem vedela, da včasih ena stara fotografija pove več o življenju kot vse besede sveta.

Ko sem ob slovesu stopila skozi vrata in me je zajel hladen zrak, sem pomislila, da ljudje odhajamo, fotografije bledijo, šole se spreminjajo, a pripadnost ostaja. Ker resnična pripadnost ni zapisana v stavbah in zidovih, temveč v srcih tistih, ki so se kdaj skupaj učili, sanjali in verjeli, da se svet začne prav tam – v šolski klopi, kjer se prvič počutiš kot doma.

Zala Krupljan, 24. 10. 2025