5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Vsi štirje so prihajali iz preprostih družin. Navajeni so bili dela, reda in poštenosti. Nič posebnega, bi rekel kdo, pa vendar – v njih je bilo tisto nekaj. Držali so skupaj ne glede na situacijo.

Bila so leta, ko v Konjicah ni bilo enostavno. Ljudje so izgubljali zaposlitev, s plačami se je zamujalo, prihodnost pa je bila nejasna. In tako so se odločili, da gredo – ne za vedno, ampak za nekaj časa – delat v tujino, v Holandijo. »Tam se vsaj plača za opravljeno delo,« so govorili takrat.

Zbrali so pogum, zložili nekaj stvari v kovčke in se odpeljali. Niso šli po bogastvo, ampak po dostojanstvo. Delali so, kjer se je dalo – na gradbiščih, v skladiščih in med rožami v rastlinjakih. Včasih so delali po dvanajst ur, spali v majhnih sobicah, hitro jedli in veliko molčali. Toda vsako nedeljo so se zbrali skupaj, kuhali domačo kavo in govorili o domu.

Slavko je bil vedno tisti, ki je znal držati ravnotežje. »Fantje, ne pozabite, kam spadamo,« je rekel, ko so drugi razmišljali, da bi ostali za stalno. Tone se je nasmehnil: »Kam pa naj gremo? Saj tam, kjer si rojen, vedno ostane nekaj tvojega.« In vsi so vedeli, da govori resnico.

Najbolj jim je manjkalo domačih stvari, ki so jih bili vajeni, kot so gore, jezik in mir. Pogrešali so znane zvoke; pes, ki zalaja čez cesto, cerkveni zvonovi in glas soseda, ki pozdravi. Ko so si zvečer delili večerjo, so vedno rekli: »Ko se bomo vrnili, bomo vse to še bolj cenili.«

Po nekaj letih so se drug za drugim vračali domov. Slavko je bil med zadnjimi. Rekel je, da mora dokončati pogodbo in še malo zaslužiti, da bo lažje začeti doma. Ko se je končno vrnil, je spet našel delo – v Konusu, v podjetju, ki je takrat dajalo kruh mnogim Konjičanom. Bil je ponosen, da lahko dela doma; da ima svoj kraj, svojo zemljo, svoj zrak. Vedno je govoril: »Človek mora hoditi, da vidi, ampak mora se vračati, da razume.«

Še nekaj let so se redno dobivali s prijatelji. Ob petkih popoldne pri Slavku ali pri gasilskem domu. Tam so obujali spomine iz Holandije. Govorili so o starih časih, se smejali nerodnim zgodbam in občasno utihnili, ko so se spomnili težjih dni. Nikoli niso tarnali, nikoli niso govorili, da jim je bilo težko. Vse so sprejeli kot del poti. Tudi ko so začeli drug za drugim odhajati, so ostali prisotni v besedah, ki so jih izrekli.

Danes ni več nobenega izmed njih, ampak v Konjicah je spomin nanje še vedno živ. Ko se kdo spomni Slavka, reče: »To je bil človek, ki je ostal svoj in je znal delati.« Ob omembi Toneta dodajo: »Vedno je govoril, da dom ni kraj, ampak občutek.« Jožeta in Milana pa se spominjajo kot dveh, ki sta vedno priskočila na pomoč, ko je bilo treba.

In če se zvečer sprehodiš mimo konjiškega gasilskega doma, se ti včasih zazdi, da jih lahko slišiš. Štiri glasove, ki se prepletajo z vetrom in vonjem okoliške trate. Kot da bi še vedno sedeli tam, kjer so nekoč.

Ker je minevanje neizogibno in so njihova telesa že odšla v večnost, pa je ostala pripadnost, ki so jo nosili v sebi. Ostala je v mestu, ki so ga imeli radi. V tistih, ki so jih poznali. In v vsakem človeku, ki se še zna ustaviti, pogledati okoli sebe in reči: »Tukaj sem doma.«

Zala Krupljan, 21. 10. 2025