Že od zgodnjih najstniških let sem sanjala o tem, da bom nekoč obiskala Anglijo. Najbrž se mi je ta tako zelo zasidrala v srce zaradi kopice angleških romanov, ki sem jih brala kot najstnica. V njih so Anglijo prikazovali kot romantično, sanjavo in zelo posebno deželo. Pred nekaj leti sredi poletja sem se tja odpravila s partnerjem in z njegovim bratom. Imeli smo se zares enkratno, a Anglija za nas ne bi bila tako lepa, če tam ne bi bili tudi Slovenci.
Tistega avgustovskega dne smo polni pričakovanj odleteli v Anglijo. Partnerjev brat je takrat tudi prvič letel z letalom, zato je bil še toliko bolj navdušen. Za skoraj vse smo poskrbeli vnaprej. Sem namreč oseba, ki se vsega loti na podlagi predhodnega načrta. Imeli smo rezervirana bivališča, do potankosti začrtano pot, dogovorjeni pa smo bili tudi za najem avtomobila. Ko smo prišli do pulta za prevzem, je bil avto že pripravljen. Morali smo se le še odločiti, katero zavarovanje bomo vzeli, in plačati varščino. S polno denarnico funtov to ne bi smel biti problem, kajne? Pa je bil! Agencija za najem avtomobila namreč ni sprejemala gotovine, le kreditno kartico. In ravno zaradi tega so se začele stvari zapletati. Na kreditni kartici namreč nismo imeli nastavljenega dovolj visokega limita, gotovine kljub našemu moledovanju niso sprejeli, banka pa nam na podlagi klica ni želela povišati limita (takrat se to ni dalo urediti tako zlahka kot danes).
Nismo vedeli, kaj naj storimo. Partnerjev brat, kateremu je bilo v tistem trenutku dovolj že to, da ima za sabo izkušnjo vožnje z letalom, je bil pripravljen tisti dan spremeniti datum leta in se v manj kot 24 urah odpeljati nazaj v Slovenijo. Jaz sem rekla, da to ne pride v poštev. Preučevali smo povezave z javnim prevozom in se na neki točki celo odločili, da bi morda izpustili vse ostalo in se odpravili le na končno destinacijo Cornwall, kjer je bila hiška, ki smo jo rezervirali za nekaj dni. Potem pa sem se spomnila na Tino in Roka. Tina je ena najboljših prijateljic ene mojih najboljših prijateljic. Oba z Rokom sta z Dolenjske, v Angliji pa sta takrat živela le nekaj let. Odločila sem se, da ju bom poklicala. Upala sem, da nam bosta dala vsaj kakšen dober nasvet, a dobili smo še mnogo, mnogo več od tega.
Ko sem Tini opisala naš problem, sta se z Rokom takoj pripeljala do letališča, čeprav je bilo to oddaljeno kakšno uro od njunega bivališča. Velikodušno in z ogromno mero zaupanja sta nam posodila kreditno kartico, da smo lahko najeli avtomobil. Rok se je na najemno pogodbo za potrebe zavarovanja celo podpisal kot glavni šofer avtomobila, moj partner pa se je registriral kot sovoznik. Vse to sta bila pripravljena narediti kljub temu, da se nismo posebej dobro poznali. Verjela sta, da bomo poravnali stroške, če bi se kaj zgodilo. In res bi jih, vendar na srečo to ni bilo potrebno. V zameno za svojo pripravljenost pomagati pa nista želela nič drugega kot denar za bencin za pot, ki sta jo prevozila do letališča. Pravzaprav to ni bilo nič proti temu, kar sta nam dala. Dala sta nam namreč neizmerno veliko in za to jima bom za vedno hvaležna.
S svojo nesebično pomočjo sta nam izkazala ogromno mero zaupanja. Zagotovo je pomembno vlogo pri tem igrala tudi pripadnost; pripadnost Sloveniji in krogu najbližjih prijateljev. Prijatelja (tudi prijateljevega prijatelja) namreč najbolj spoznaš v nesreči in onadva sta takrat dokazala, da sta res velika človeka in odlična prijatelja.
Maja Horvat, 3. 11. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)