S sabo je vzela nekaj malenkosti, da bi jo pocrkljala z njimi. Pred njo je bilo približno dvajset kilometrov vožnje v eno smer. Med vožnjo je kot vedno prižgala radio in poslušala glasbo, vmes pa je občudovala naravo. Če je medtem prepoznala kakšno osebo v avtomobilu, ki ji je peljal naproti, ali ob cesti, ji je pomahala. Čez dobre pol ure je bila že ob mami v bolnišnici. Pogovarjali sta se o vsakodnevnih rečeh. V sobi je bilo poleg nje še nekaj drugih bolnic z različnimi bolezenskimi tegobami.
V nekem trenutku je Sabina zaslišala proseči glas: »Gospa!« Ozrla se je po sobi, ker sprva niti ni vedela, katera od bolnic se je oglasila. Vstala je s stola in se ozrla proti gospe, ki je ležala v postelji za njo in jo opazovala. Stopila je do nje in jo povprašala, če kaj potrebuje. »Prosim vas, če mi lahko z gobico malo navlažite ustnice, ker je za menoj operacija in si jih sama ne morem.«
Seveda ji je Sabina z veseljem pomagala in je, dokler je še smela biti na obisku, še nekajkrat pristopila do nje in ji navlažila ustnice. Tudi naslednji dan, ko je prišla na obisk, ji je nameravala pomagati, toda takrat je ni bilo več v sobi. Mama ji je povedala, da so jo premestili. To je bilo maja spomladi, sedaj pa je že jesensko obarvani oktober.
Pred nekaj dnevi se je Sabina ponovno odpravila v Mursko Soboto, vendar tokrat ne v bolnišnico, ker je mama na srečo že doma. Po zaključenih opravkih je zavila še v lekarno, da bi kupila zdravila za svojo mamo. Ko je plačevala pri blagajni, je za seboj zaslišala: »Dober dan!« Ozrla se je in zagledala znan obraz. »Se me še spomnite?« jo je vprašala nasmejana gospa. »Seveda,« je odvrnila Sabina, navdušena nad tem, da je pred seboj zagledala žensko iz bolnišnice.
»Joj, kako ste mi takrat v bolnišnici pomagali s tem, da ste mi vlažili ustnice. Zelo sem vam hvaležna za to. Tega ne bom nikoli pozabila!« je rekla gospa.
»To je bila malenkost,« ji je odvrnila Sabina.
»A veste, koliko mi je pomenila takšna pomoč, ko sama nisem mogla ničesar, samo pri miru sem morala ležati. Hvala vam iz srca.«
Sabina je povedala, da je ob tem začutila veliko ljubezni v srcu, kajti povsem je razumela gospo. Po krajšem prijetnem klepetu sta se poslovili hvaležni, da sta se slučajno srečali. Slučajno? Hm, vsi vemo, da se v življenju nič ne zgodi slučajno. Sabina je s posebnim občutkom v srcu razmišljala o tem, kako je lahko še tako majhna pomoč nekomu, ki je v stiski, tako zelo pomembna. Zato prisluhnimo, ozrimo se kdaj okrog sebe. Kako lahko pomagamo in polepšamo dan drugim? Morda samo z nasmehom. Pravzaprav sploh ni pomembno, za kaj gre, važno je le to, da je iskreno. Na poti domov mi je napisala sms: »Imam čudovito zgodbo zate!«
Jožica Kous, 17. 10. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)