Po cesti v kraju Dole pri Idriji se je v avtu vozila Anka Batič. Ko je tako razmišljala o najbolj primernem izgovoru glede morebitne zamude na sestanek, ni niti slutila, kaj se ji bo zgodilo nekaj kilometrov naprej. V sicer mirnem vzdušju se je vozilo približevalo gozdu. Anka, kot previdna voznica, si je ogledovala cesto preko vetrobranskega stekla in tudi ogledal na levi in desni strani vozila. Ko pa je pogledala v vzvratno ogledalo, ji je pozornost ukradel mali rep, ki je švignil za rob ceste, v gozd. Ustavila je malo naprej, na varnem mestu, in izstopila. Rekla si je, da če je muc in če rabi pomoč, mu jo bo nudila.
In ravno ko je nekoliko v pričakovanju stopala do mesta, kjer je opazila rep, je zaslišala mijavkanje. Zagledala je malo muco, ki jo je prosila za pomoč. Sredi gozda, daleč naokoli nobenih hiš, je bil ta muc popolnoma izgubljen. Takoj ga je vzela k sebi in mala kosmata kepica se take prijaznosti ni popolnoma nič branila. V prtljažniku je imela s sabo belo vedro, v katerega je položila svoj šal in na šal kosmatega mačjega mladička. S sabo je imela celo nekaj koščkov mortadele, ki mu jih je takoj odstopila, vendar ni bila ravno prepričana, če je mortadela za takega mladička primerna.
Tako je mačji mladiček, zavit v klobčič, ležal v vedru na Ankinem šalu in prespal celo pot do svojega novega doma. Še isti dan sta kasneje obiskala veterinarja. Ta ga je pregledal in svetoval, katero hrano naj za začetek uživa.
Maček tako ni dobil samo novega doma in topline prijazne rešiteljice, ampak je dobil tudi novo identiteto. Slišati je začel na ime Kazimir. Ni pa nikoli »kazil miru«, saj je bil lepo vzgojen in hvaležen maček. Dobri dve leti je bil pravi gospodar svojega novega doma. V bran se je postavil vsem ostalim mačkam na vasi, lovil je miške in ostale živalice, ki so bile manjše od njega, ter dostikrat lenobno poležaval na svojem teritoriju. Rad pa je seveda raziskoval tudi okolico in vse ostalo, kar mu je prišlo pod tačke in smrček. Ampak … kakor je prišel, je tudi odšel.
Nekega dne se enostavno ni vrnil domov oziroma njegovo ime ni dobilo več veljave. In tako so tekli dnevi, ko Kazimirja ni bilo od nikoder. Težko se je bilo sprijazniti, da se najverjetneje ne bo nikoli več prikazal. A upanje nekje še vseeno ostaja in kdaj pa kdaj se očesu zazdi, da vidi mali rep, ki je švignil izza vogala hiše.
Andreja Bakšič Grozdina, 10. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar