Katarina Penava je mlada ženska, ki živi v Minattijevem rojstnem mestu – Slovenskih Konjicah. Že od otroštva je vedela, da je njen klic pomagati tistim, ki sami ne morejo prositi za pomoč. Vedno je čutila bolečino brezdomnih in zavrženih muck, ki so životarile na ulicah – nevidne, neslišane, prepuščene kruti usodi. Njeno srce ni poznalo ravnodušnosti. Vsakič, ko je našla prestrašeno, zapuščeno mačko, jo je vzela k sebi, jo objela in ji obljubila, da bo odslej varna.
A nato je prišla ona. Majhna, suhljata senca, ki se je tresla od mraza pred njenim blokom. Njene očke so bile motne, polne bolečine in nemočnega sprejemanja krutosti sveta. Katarina je pokleknila, jo previdno vzela v naročje in začutila, kako šibko ji bije srce. »Ne skrbi, zdaj si na varnem,« ji je zašepetala. Poimenovala jo je Sia.
Toplina doma, mehka odeja, nežni dotiki – vse, kar je Sia do zdaj pogrešala, ji je Katarina dala brez pomisleka. Opazovala jo je, kako se iz prestrašene sence spreminja v živahno, igrivo bitje. A sreča ni trajala dolgo. Nekega dne je Sia postala drugačna. Ni več tekla k skledi, ni se več igrala z drugimi muckami, njeno telo je postajalo vse šibkejše. Katarina je začutila tisti strašen občutek v prsih – nekaj ni v redu.
Veterinarjeva diagnoza jo je zadela kot udarec. Zdravljenje je bilo drago, možnosti slabe. Katarina je strmela v majhno kepico, ki se je stiskala v njenem naročju, in vedela le eno: ne bo odnehala. Ne bo dovolila, da bi Sia postala še ena nevidna zgodba, še ena izgubljena duša.
Bila je obupana, a v njej je gorela odločnost. Obrnila se je na vse, ki jih je poznala. Pisala je, klicala, prosila. In takrat se je zgodilo nekaj čarobnega – ljudje so stopili skupaj. Lokalni konjiški obrtniki so ji podarili izdelke za licitacijo, neznanci so prispevali denar, tople besede podpore so ji dale moč, da je nadaljevala. Kmalu je zbrala dovolj sredstev, da je lahko Sii omogočila zdravljenje.
Dnevi negotovosti, neprespane noči, molitve in upanje so se izplačali. Sia je premagala bolezen. Njene oči so spet zasijale, njene tačke so spet tekle, njeno nežno predenje je Katarini vsak večer pripovedovalo zgodbo o zmagi – o ljubezni, ki premaga vse.
A s tem se ni končalo. Katarina je vedela, da je Sia le ena od mnogih. Iz njene borbe se je rodilo nekaj večjega – Društvo za pomoč mucam Sia, ki danes daje glas tistim, ki ga nimajo, rešuje nevidne, nič krive živalske duše, in vrača upanje tam, kjer ga je zmanjkalo.
Prispevala Zala Krupljan, 3. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar