Kdor ima rad živali, ima rad tudi ljudi. In ali lahko stisko živalske matere začuti in najbolje razume tudi človeška mati?
Nasproti Jožičine hiše je velik ograjen travnik. Na njem se sprehaja in išče med zimsko porjavelo travo grižljaje ovca. Jožica ji velikokrat nameni kakšen priboljšek, zato jo ovca že dobro pozna. Sredi mrzle noči je ovca skotila mladička. Belo ovčico s sivo pikico. Bilo je veliko premrzlo za mladička. Mama ovca je ležala ob njem in blejala na pomoč. V tišini noči je njen brezup zaznala Jožica. In tudi takoj razumela. Ne da bi kaj dosti pomišljala, je hitro skočila iz tople postelje, se oblekla, zlezla preko ograje in se usmerila preko travnika do ovce. Mamo in njenega mladička je našla ob kupu kamenja. Mladiček je bil že zelo podhlajen in ni kazal znakov življenja. Jožica je stekla domov po toplo odejo. Vanjo je zavila premraženega mladička in ga stisnila k sebi kot dojenčka. Mama ovca je utihnila in vanjo strmela z velikimi očmi.
»Kaj naj storim?« je vprašala samo sebe Jožica. »Jaz nisem kmetica in ne vem, kako naj ravnam.« Mladička je odnesla na toplo, k sebi domov. Poskusila ga je masirati, nato je pričela nestrpno iskati številko dežurnega veterinarja. Na srečo je veterinar kmalu prišel in mladičku izmeril temperaturo, ki se na termometru skoraj ni dvignila. Dal mu je injekcijo. Toda ovčko je bilo potrebno nahraniti. Najprej je poskušala po žličkah, nato je ugotovila, da bo potrebovala stekleničko s cucljem. Svetovali so ji, naj ga hrani z mlekom v prahu, ker se ovca ni pustila pomolsti. Toda mleko proizvajajo nekje na Gorenjskem in bi trajalo, preden bi ga dobila. Zato se je odločila in poslala moža po kravje mleko na mlekomat, vanj je vmešala rumenjak in s tem hranila ovčko. Ko si je mladiček za silo opomogel, ga je vsake tri ure nosila k materi na travnik. Jožico je skrbelo tudi za mater – ovco, saj na travniku pozimi, pa čeprav na Primorskem, trava najbrž za doječo ovco ni dovolj hranljiva, zato je kupila še otrobe za mamo.
Mala ovčka si je z Jožičino požrtvovalno pomočjo opomogla. Krasen bel mladič s sivo piko na kožuhu sliši na ime Pika.
Sedaj veselo in živahno teka po travniku in če se ji kdo preveč približa, razen Jožice, mama ovca takoj zaskrbljeno zableja. Velja pa povedati, da je Pika ljubljenka celotne soseščine in preko ograje dobi veliko slastnih grižljajev.
Prispevala Darinka Kozinc, 12. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar