Takrat je Nuša tamkajšnjemu azilu dostavila donirano hrano za pse in naletela na prav nič prijazne oskrbnike.
Med obhodom zavetišča je njeno pozornost pritegnila 3-letna psička Kira. Izvedela je, da tam životari že več kot leto dni, z občasnimi izpusti v majhen ograjen prostor, medtem ko čistijo bokse. Po nekaj obiskih z izgovorom, da se zanima za posvojitev psa, ji je psičko uspelo odpeljati vsaj na kratek sprehod. Tako ji je prirasla k srcu, da jo je naposled vzela iz zavetišča. Njuna pot z Dolenjske v Ljubljano je bila naporna, saj je bila Kira v avtu zelo nemirna. Tudi po prihodu domov je ostajala nezaupljiva, kazala je simptome travmatiziranega psa.
»Kmalu sem ugotovila, da je bila v preteklosti zelo maltretirana. Ko sem samo prijela v roke metlo, grablje ali lopato, je letela stran kot šiba. Na sprehodu ni upala mimo ljudi s pohodniškimi palicami itd. V zavetišču o njej nisem dobila nobene uporabne informacije. Edino, kar so mi povedali, je bilo, da je k njim prišla z inšpekcijsko odločbo, odvzeta je bila torej svojemu lastniku, kar je bil zelo zgovoren podatek. Da v Sloveniji inšpekcija vzame psa, mora biti nekaj res zelo narobe,« pripoveduje pasjeljubka.
Nuša se je s posvojitvijo kužike žal prenaglila, saj ji je lastnik hiše, kjer živi, ni pustil obdržati. Tako se je začelo mukotrpno iskanje novega ljubečega doma za Kiro. Kirina kalvarija iskanja stalnega doma se je stopnjevala iz meseca v mesec, saj zaradi svoje travmatiziranosti nosi oznako zahtevnega psa. Vsi pasji hoteli in podobne namestitve ter ostali lastniki so se je otepali. Eden od oskrbnikov zavetišča je celo predlagal, naj jo Nuša evtanazira, saj je kosmatinka baje neukrotljiva.
A Nuša se ni vdala, čeprav jo je iskanje varnega doma za Kiro čustveno zelo izčrpavalo, veliko je prejokala. Čeprav Kira ni mogla živeti z Nušo, jo je le-ta vsak dan, tudi večkrat na dan, obiskovala v njenih začasnih nastanitvah, jo sprehajala, se družila z njo in plačevala za njeno oskrbo. Ker je to velik finančni zalogaj, je Nuša napisala in v samozaložbi izdala Mojo pasjo spominsko knjigo. Izkupiček od prodaje namenja poplačilu stroškov za Kirino oskrbo.
Kdor čaka, dočaka, pravijo, in tako se je tudi Kiri nasmehnila pasja sreča; v sicer začasno oskrbo jo je vzel srčen Niko, lastnika pasjega hotela Najboljši prijatelj.
»Še vztrajam. Vsak dan jo vzamem iz hotela in greva na lepše. Ogovarjam mimoidoče, da razširim glas o njej, saj nikoli ne vem, kje naju čaka njen bodoči lastnik. Pogovori s pasjimi ljudmi so neprecenljivi. Vsak dan slišim kakšno zgodbo, se z njo poistovetim, potolažim, predvsem pa dobim veliko pozitivnih misli in želja. In kar je res fajn – ko Kira najde na sprehodu enako norega psa z neskončno energije, se z njim podi do onemoglosti. Jaz pa stojim in gledam, kako uživa med igro in si mislim: Za to se splača vztrajati.«
Prizna, da se je ob Kiri zelo spremenila tudi sama. »Naučila me je, kako se umiriti. Tako zelo, da sem prenehala z jemanjem antidepresivov.« Kira in Nuša sta zdravilo ena drugi; Nuša je Kiro rešila iz životarjenja v zavetišču, nudi ji ljubezen in skrb. Kira pa je za Nušo antistresna terapija na štirih tačkah.
Prispevala Maja Furman, 9. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar