Spoznala sem krasno osebo z imenom Leonora, ki živi v Italiji tik ob meji. Med nama je takoj stekla energija, kot da se poznava že od nekdaj.
Po dolgi vožnji smo prispeli v Medjugorje, se namestili k družinam, sledili so večerja, druženje, nato pa počitek.
Naslednji dan po zajtrku smo se odpravili na pešpot Križevac. Ko smo prišli do VII križa, Leonora zagleda v kotu pod skalo negibnega psa in mi reče: »Erika, glej psa, a greva pogledat, če je še živ?« Odgovorim ji: »Seveda.« Psiček je bil živ, a zelo dehidriran in pretepen, niti vode ni zmogel piti zaradi nemoči. Tako sva ga najprej samo božali, da je sploh lahko obliznil vodo na dlani. Mimoidoči ljudje so nama govorili, naj se umakneva, da ne bova še midve zboleli. Med tem božanjem, dotikom sem dobila informacijo, naj pritisnem na tri točke oz. stikala. To sem tudi naredila in nekaj časa zadržala točke, saj sem s tem psičku ponovno vzpostavila življenjsko energijo. Potem je psiček dobil malo moči, da je naredil požirek vode. Leonora izrazi željo, da ga odneseva dol, a nisva vedeli, kako.
Prešinila me je ideja: »Veš kaj, slekla si bom majčko, da bova dali psička vanjo ter prijeli vsaka na svojem koncu in ga odnesli v dolino.« Med potjo sva mu dajali piti vodo. Nekdo od mimoidočih reče: »Glejte, kako zemeljski angeli rešujejo življenje živali.« Ko sva prispeli v dolino, so se začeli dogajati čudeži. Ljudje so nama začeli kar dajati denar za psička, spomnim se, da sva zbrali 100 evrov, waw. Nato sva našli taksi, ki nas je odpeljal do veterinarja, ki je pregledal psa ter našel zavetišče zanj. Psiček je bil poln življenja, le na zadnjo tačko je malo šepal, ker je bil pretepen. Prejeti denar pa sva pustili za psa, saj je bil namenjen njemu.
Hvaležna sem za to čudovito, zelo čustveno in zadovoljstva polno romanje.
Erika Kenda, 15. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar