Moja hči Eva je imela zelo rada naravo, predvsem pa živa bitja v njej.

Hodila je v drugi letnik gimnazije in v glasbeno šolo, kjer je igrala klavir. Še ljubše ji je bilo poslušanje pesmi ptic pevk. Vsako leto sem na novo postavil valilnice za te ptice. Spomladi je vsa družina opazovala prve vzlete teh čudovitih bitij.

Zgodilo se je, da je opazila zadnjega mladiča iz gnezda, skoraj še brez perja. Njegovi bratci in sestrice so že zapustili toplo gnezdece. Najmanjši pa je bil obdan samo z belim nežnim puhom. Tako mu ni uspelo vzleteti, dobesedno nerodno je padel z drevesa.

Srčna in usmiljena, kot je bila, je vzela drobno bitjece v roke. Našla je način, kako nahraniti mladiča.

Na sosedovih grmih malin je pobirala komarje, muhe in druge žuželke. Najdenček jo je z zanimanjem opazoval. Njena leva roka je bila tako varno zavetje in poučna točka, iz katere se je fokusiral. Z desno pa je lovila mrčes in ga še sveže ulovljenega ponudila malemu »čivkotu«, ki ga je hitro in z velikim tekom zaužil. Neverjetno, ptiček se ji nikdar ni podelal v dlan. Obrnil se je na skrajni rob njene roke in opravil svojo potrebo.

Kar kmalu je osvojil svojo taktiko nabiranja hrane. Njegova velika rešiteljica in učiteljica ga je z roko zdaj samo približala slastnim sadežem malin, na katerih so rastlinske sokove pili drobni insekti. Ti so zdaj v trenutku postali plen malemu požrešnežu. Potem je, domiselna, kot je bila, utrgala regratov list. Spominjal jo je na ptičji kljun. Zajela je vodo z njim in ga pridržala pred odprtim kljunčkom. S tem »pripomočkom« je pomagala malemu brglezu piti.

Navadila ga je na olupljeno sončnično seme. Brglez je rasel in dobil močno perje. Bil je pripravljen na učenje vzleta. Moja gimnazijka je dvigala dlani in ga izpuščala ter ga s tem vzpodbujala k letenju. Tokrat je bil poskus letenja uspešen. Dovolila mu je svobodo, ni ga zapirala v kletko ali ga kako drugače omejevala.

Prišel je dan, ko je odletel v širni svet. Vendar ni pozabil na naš Dom.

Kadar je bila Evica na vrtu, je priletel in se usedel na njene dolge lase. Delila sta si češnje in črvičke v njih.

Narava in ljudje, skupaj na enem planetu.

To leto je Eva imela popravni izpit iz angleškega jezika. Gotovo pa je naredila izpit, univerzalni jezik med človekom in naravo. Uspelo ji je, da ji je zaupalo divje bitje, naš brglez, gozdna ptica pevka.

Eva Pavlič, 7. 2. 2025

Sodelujte tudi vi

Pošljite nam svojo zgodbo ali zgodbo znanca, ki prikazuje, kako živite te temeljne vrednote. Kako se spoštujemo in zaupamo, kako smo ostali zvesti poštenosti, si pomagamo, izkazujemo pripadnost in ohranjamo zmernost.


sl_SISlovenščina