Gospa Milka me je imela zelo rada, pa še sama ne vem, zakaj.

S hčerko, ki ji je umrla triindvajsetletna, sva bili prijateljici, po njeni smrti pa sva prijateljstvo stkali midve. Ker sem mladost preživela v fari, kjer je ona živela vse življenje, pozneje pa sem se tja vračala zaradi službe, sestre in mame, sva bili vse do njene visoke starosti v pogostem kontaktu. Godilo mi je, ko mi je tu pa tam izkazovala naklonjenost z domačimi rezanci, jajci, sirom, obenem pa me je s tem spravljala v zadrego, saj nisem vedela, s čim naj jaz njo razveselim. Vedno je rekla, da ima vse, kar potrebuje, in še več, da bo najbolj vesela, če ji bom tu in tam posvetila nekaj prostega časa.

Zgodilo se je, da sem bila na nedeljskem kosilu v gostišču, kjer so po kosilu raztegnili harmonike trije mladi harmonikaši, eden izmed njih je bil moj sorodnik. S svojim igranjem so me tako navdušili, da sem vsakemu izmed njih pod naramnico harmonike zataknila pet evrov. Za vzpodbudo. Pa sem se spomnila, da bi bilo dobro, da dam prav toliko tudi ostalim trem šoloobveznim sorodnikom, s katerimi se bolj redko vidimo, a se imamo vseeno radi. In sem jim dala. Ravno takrat sem imela ekonomsko krizo, zato sem si takoj za tem očitala, ker delim denar, čeprav sem zelo na tesno z njim. Ja, paziti sem morala na čisto vsak evro. Očitke sem takoj odgnala, saj v ničemer bolj ne uživam kot v deljenju dobrega in lepega, pa čeprav samo veselja in radoživosti. Poskušam narediti drugim, kar bi rada, da drugi naredijo meni. Zelo pogosto se mi je namreč zgodilo, da me je kdo presenetil z dobroto in prijaznostjo, s čimer se je zapisal na mojo srčno stran, zato bi tudi jaz rada našla mesto spomina prav na tej strani ljudi. Dejanja dobrote obogatijo darovalca in prejemnika.

Tistega dne sem šla zvečer na obisk k mami. Kmalu po prihodu mi je izročila veliko darilno vrečko. »Da ne pozabim,« je rekla. »To ti je poslala teta Milka.« Moja draga Milka je zopet mislila name. V vreči je bil velik kolut domačega kravjega sira in sto evrov. Denar je bil v kuverti z zapisom, naj si kupim kako malenkost.

Nasmejala sem se in glasno rekla: »Pregovor pravi, da se vse vrača oziroma plača, da pa tako hitro in s toliko obrestmi, nisem še doživela,« sem komentirala vsebino vrečke in se smejala. Da bi zbrani pri mami v kuhinji razumeli moj komentar na prejeto darilo, sem jim morala povedati tisto o denarni vzpodbudi in očitkih. 

Jerica Strle, 10. 2. 2025

Sodelujte tudi vi

Pošljite nam svojo zgodbo ali zgodbo znanca, ki prikazuje, kako živite te temeljne vrednote. Kako se spoštujemo in zaupamo, kako smo ostali zvesti poštenosti, si pomagamo, izkazujemo pripadnost in ohranjamo zmernost.


sl_SISlovenščina