Vsi, ki imamo svoje kosmate pasje družinske člane radi in ki zanje skrbimo, jih crkljamo, jim posvečamo pozornost, nudimo vso veterinarsko oskrbo, pasjo šolo, najboljšo hrano, priboljške, v mojem primeru tudi pasjo garderobo in še kaj, vemo, da nam oni nudijo nazaj brezpogojno vdanost, pripadnost in ljubezen.
Ampak kaj, ko se včasih pripeti kaj, kar nas lastnike prestraši bolj, kot če bi se nam osebno kaj zgodilo. Na primer, ko nam, kljub vestnemu vodenju psov na sprehod na povodcu, naš kuža zbeži.
V mojem gospodinjstvu kraljujejo trije italijanski mali hrtki: najstarejša, trinajstletna mama Roma, njen petletni sinček Vivi in mala dvoletna klovnesa Aria. Trikrat lahko ugibate, kdo je najbolj scrkljan. Itak naš fant. Vedno za mano, vedno izsili največ čohanja in vso pozornost. Vedno se mi mota okoli nog.
In tudi tistega lanskega vročega poletnega dne je bilo tako.
Naj povem, da živimo v tretjem nadstropju, v eni od slavnih trboveljskih zelenih stolpnic. Vsake toliko si pred vrata pripravim smeti, ki jih potem odnesem v zabojnike. Vivi včasih pokuka skozi vrata, občasno gre do sosednjih vrat preverit sosedovo psičko, ampak vedno se vrne nazaj v stanovanje. Takrat pa nisem bila pozorna in očitno je šel še malo dlje po hodniku. Tudi to ne bi bilo tako hudo, če ne bi ravno takrat na stolpnici obnavljali fasade in so bila zaradi del v stolpnici kletna vhodna vrata konstantno odprta. Naš fant pa je šel za nosom. Svobodno, brez nadležne ovratnice in povodca. Kar naprej, navzdol, pa skozi vrata, verjetno veselo polulal vsa drevesa in cestno ograjo. Skratka, imel je izlet kot že dolgo ne. Brez nadležnega cukanja s povodcem. Ko sem že zaprla vrata stanovanja, sem pogledala na kavč, kjer običajno moji trije pasji scrkljanci zasedajo najboljše pozicije. Dva sta, kje je tretji? »Ečo,« to je moj dvonožni, človeški partner in član pasjega gospodinjstva, »a si videl Vivija?«
»A ni tukaj?« dobim nič hudega sluteč odgovor iz kuhinje.
Pogledam še v pasji boks v veži, vse sobe, pod odejo v spalnici, kamor se kdaj kdo zavleče, saj suhi in ne ravno odlakani hrtki obožujejo odeje in dekice. Nikjer ga ni!
»Ečo, jaz grem pogledat, če je kje na hodniku, ti pa pazi na punci.« Obe sta že nemirno tekali po stanovanju, Aria je pričela lajati, čutila je strah, nemir, paniko v mojem glasu.
Odprem vrata, kličem in žvižgam: »Vivi, Vivi, Vivi!« Nič. Huda panika. Zavpijem mojemu partnerju, da Vivija ni, da grem dol po stopnicah, če je kje nižje.
Medtem ko kličem, žvižgam, tečem po stopnicah. Nikjer ga ni. Tečem skozi odprta vhodna vrata. Groza. Kje je? Soseda Sanda iz zgornjega nadstropja, ki ima tudi sama kužka, čivavo Bolta, se je ravno vračala iz trgovine. »Vivija sem videla, da je tekel gor, proti otroškemu igrišču.«
»Hvala, Sanda!«
Letim, kolikor me nesejo noge, čez parkirišče na zgornje otroško igrišče. Vivija nikjer. Zagledam nekaj fantov iz naše stolpnice, ki naše kužke radi božajo, kadar smo zunaj, pa jih celo malo peljejo s povodcem okoli stolpnice.
»Ste kaj videli Vivija?« panično vprašam.
»Ja, je letel tjale naprej.« Ravno v tistem trenutku okoli igrišča pride mlad par iz naše stolpnice, ki ima malega pomeranca. Po imenih jih ne poznam.
»Letel je tjale proti trgovini, čez cesto.« Groza! Čez cesto, avtomobili … Letim, vpijem, žvižgam, nič. Kar naenkrat z druge strani ceste zavpije znanka Janja iz sosednje stolpnice, s katero sva včasih večkrat vodili kužke na sprehod. Bila je zunaj s svojo čivavo Mišo, ki jo Vivi naravnost obožuje. No, razen tega dne je ni.
»Sem ga videla, se mi je zdelo, da je ušel in sem šla za njim, ga skušala priklicati. Sem mu ponujala priboljške, ampak se ni ustavil, letel je čez glavno cesto na drugo stran.«
Še večja groza, tam je promet res velik, semafor je, ampak moj Vivi ga verjetno ni upošteval.
»Janja, hvala za informacijo, verjetno je šel k stolpnici mojega tasta.«
»Grem s tabo, grem po drugi strani stolpnice,« se mi ponudi v pomoč. Neskončno sem ji bila hvaležna za to.
Janja z Mišo je letela z menoj čez cesto. Ne spomnim se, ali sem čakala zeleno luč, v takih trenutkih ti gredo po glavi čudne stvari, še posebej lastnikom hrtov, za katere je značilno, da so hitri, neulovljivi in v paniki in strahu lahko uidejo tako daleč, da se tudi popolnoma izgubijo. Poznam primere, ko so jih našli tudi mrtve, ko so se izgubili pozimi. Obe vpijeva, kličeva, Vivi, Vivi, jaz žvižgam, saj na žvižge znajo vsi trije priteči k meni.
Letim za tastovo stolpnico, po hribu navzgor do stare Mehanike, kjer se včasih sprehajamo. Nič. V hrib proti strelskemu društvu, vroče je, komaj še diham. Iz ene od hiš prileti mali kuža, laja, za njim lastnik.
»Ste videli kakšnega kužka, malega hrta, leteti tu mimo?« vprašam s tresočim glasom.
»Ne, žal.«
»Hvala.«
Panika, kam naj še grem. Stojim nad tastovo stolpnico, obupana.
V tistem pa zavpije s spodnje strani tastove stolpnice Janja: »Kaaaatjaaaa! Tukaj je!«
Tečem, kar me noge nesejo, po klancu navzdol.
Z zadnjimi atomi moči in glasu ga kličem: »Vivi, Vivi, Vivi!« Od nekje izza stolpnice prileti in z vso silo odskoči v moje naročje. Očitno mu je bilo samostojnega izleta dovolj in se mu je moj glas zdel rešitev iz ubežniške zagate.
»Vivi, ti lump, mene bo kap!!!« Z Janjo se odpraviva nazaj čez glavno cesto, ki vodi čez Trbovlje, z Mišo na povodcu in Vivijem v naročju. Stiska se k meni, jaz ga držim, božam, samo da je pri meni, samo da je živ in zdrav in cel.
»Hvala ti, Janja, res hvala.«
Kako hvaležna sem za takšne sosede, za takšno sosesko naših dveh zelenih stolpnic. Res smo pasjeljubci povezani še malo bolj, ampak kako cenim, da nikomur ni bilo vseeno, da so skušali vsi pomagati. Sanda, fantje, mladi par, še posebej pa Janja. Zato da je Vivi varno doma in da moj kosmati družinski član še naprej veselo zaseda najboljše pozicije našega skupnega stanovanja.
Katja Mikula, 4. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar