Oktobra prejšnje leto sem tako kot vsak dan po službi odšla na dolg sprehod s psom v bližnji park. Sprehajala sva se po najini običajni poti in se za trenutek ustavila, da iz svojega nahrbtnika vzamem priboljšek za psa.
Na svoje presenečenje sem v tistem trenutku ugotovila, da je moj nahrbtnik odprt. Gre za zelo majhen nahrbtnik, v katerega pospravim samo manjšo steklenico vode, priboljške in včasih tudi denarnico, če imam namen po sprehodu zaviti še v trgovino.
Ugotovila sem, da denarnice v nahrbtniku ni. V tistem trenutku me je preplavil slab občutek, nisem se mogla spomniti, ali sem morda tokrat denarnico pustila doma. Zunaj se je že temnilo, pes je bil že utrujen, nekako sem se prepričala, da je denarnica sigurno doma, in nadaljevala pot proti domu.
Ko sem prišla domov, sem na svojo veliko žalost ugotovila, da denarnice ni. Torej mi je morala na neki točki sprehoda pasti iz nahrbtnika. Zunaj je bila že noč, padal je rahel dež. Odločila sem se poklicati prijateljico in skupaj sva z baterijskimi svetilkami odšli nazaj po poti, kjer sva se sprehajala. Na vsakem koraku sem upala, da bom zagledala mojo denarnico. Prečesali sva celotno pot in tudi vse bližnje travnike, denarnice pa nikjer. V prid mi nikakor ni šlo niti dejstvo, da je denarnica črne barve in tako manj vidna.
V prihodnjih dneh so napovedovali močno deževje, zato sem imela malo upanja, da dobim svojo denarnico nazaj.
Denarja v njej ni bilo veliko, so pa zato bile vse bančne kartice, dokumenti in kar me je v bistvu najbolj bolelo, slike hčere, ki so zame imele velik pomen in lep spomin. Ker sem od nekdaj verjela v življenjsko pravilo, da se dobro vrača z dobrim, sem se odločila, da s preklicem vseh kartic počakam nekaj dni. Dnevi so minevali, minilo je več kot teden dni in upanja, da dobim nazaj denarnico, je bilo vse manj in manj.
Tik preden sem se odločila oditi v banko in na upravno enoto, pa dobim na družabnem omrežju novo prošnjo za prijateljstvo in sporočilo.
Gospa, ki je našla mojo denarnico, me je poiskala in obvestila, da jo lahko pridem iskat na recepcijo bližnjega kopališča.
Moji sreči ni bilo konca, v denarnici ni manjkalo popolnoma nič, tudi dež je ni zmočil, saj jo je nekdo očitno že isti dan prinesel v prostore bazena, gospa pa jo je pri čiščenju opazila šele tisti dan.
Vesela sem, da mi je nekdo tako polepšal in olajšal življenje. Zavezujem se k temu, da tudi jaz pomagam drugim, ko le lahko, saj se tako naša veriga dobrih ljudi samo še daljša.
Nataša Rončević, 31. 1. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar