Vsi se trudijo, da bi pridobili čim več učenosti in spretnosti. Na nekaterih področjih so bolj uspešni, na nekaterih manj, a pomembno je, da se zavedajo svoje vrednosti, pripadnosti in bivanja. Lepo je tudi gledati, kako si znajo otroci med seboj nesebično pomagati.
Izak, učenec četrtega razreda osnovne šole, je fantič, ki rad skupaj z atijem Darkom opravlja moška dela, kot sam rad poimenuje čas, ki ga preživi z očetom v delavnici ali zunaj nje. Tako sta skupaj dobila idejo, da bi ustvarila nekaj za v šolo, kar bi lahko Izak predstavil v razredu. Nekaj časa sta razmišljala in se pogovarjala o tem, v katero smer bi lahko zavila njuna ideja, da bi bila res super ter da bi z njeno pomočjo lahko nekoliko povezala razred in navsezadnje tudi šolo. Seveda je smela v njun miselni svet vstopiti tudi mami. Kmalu je vsem trem ob ideji zaigralo srce.
Odločila sta se, da bosta naredila tablo, ki bo med seboj povezovala otroke in tudi učitelje. Pogovorila sta se tudi z učiteljico, ki je njun projekt z veseljem podprla.
Vse se začne z idejo, a ker je ta že bila podana, je sledil naslednji korak. To je načrt izvedbe. Ta je bil v nekaj urah oblikovan. Ati je poslušal Izakove ideje o tabli; kolikšna bi ta bila, kakšne oblike, kaj bo na njej, kako in kje bo stala, iz kakšnega materiala mora biti, na kaj je treba biti pozoren. Med Izakovimi številnimi besedami je ati uspel podati tudi svoje mišljenje in ideje, zato se je podoba o tabli kmalu oblikovala. Odločitev, da bo tabla lesena, je bila prva in iz tega sta potem izhaja naprej. Izbrala sta desko, ki je bila včasih del lesene omare. Bila je ravno pravšnja za nadaljnjo ustvarjanje. Izak je začel desko okraševati z akrilnimi flomastri. Uporabil je svetle barve ter risal rožice, metuljčke, matematične funkcije, oblake, zvezdice itd. Pri risanju mu je nekoliko pomagala tudi mami. Na levo stran table je napisal če imaš, prinesi, pod ta napis pa sta privila dve obešanki, na kateri se lahko obesi vrečki. Na desno stran table je napisal če nimaš, odnesi, tudi pod tem napisom pa sta svoje mesto dobili dve obešanki. Izbrala sta še lesene deske, ki sta jih pobrusila in polakirala z namenom, da bo tabla stabilna in dobro podprta. Polakirala sta tudi tablo z napisom in počakala nekaj dni, da se je dobro posušila. Potem je sledil še zaključni del, ko sta tablo in deske povezala in privila, da je bila konstrukcija stabilna. Na eno izmed kljukic je Izak obesil še vrečko z vsebino, nato pa sta tablo skupaj z atijem neko ponedeljkovo jutro odpeljala v šolo.
V šoli je Izak s pomočjo učiteljice predstavil tablo in njen pomen. Ta namreč služi povezovanju in medsebojni pomoči. Če imaš nekaj, česar ne potrebuješ, lahko to podariš naprej in tako osrečiš nekoga, ki tiste stvari nima, si jo pa želi. Če pa nečesa nimaš, lahko pobrskaš po vrečkah in mogoče se želena stvar skriva prav tam. Lepo je, ko si lahko otroci nesebično pomagajo med seboj. Tako se učijo pravih vrednot, s čimer svet postaja boljši in bolj srčen.
Andreja Bakšič Grozdina, 2. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar