Marsikaj je še bilo treba dokončati in se dogovoriti, preden se lahko vsi skupaj odpravimo na zaslužen počitek. V ponedeljek napovedano oddajo petih razrednih paličnjakov v varstvo enemu učencu ali učenki med počitnicami je bilo prav tako treba izvesti do konca. Od več kot polovice razreda učencev, ki so se potegovali za to vlogo, so ostali le štirje, kar prav tako ni malo glede na zajetnost prevzema odgovornosti za pet drobnih živih bitij.
Dogovor je bil, da učenci doma vprašajo starše za dovoljenje. Tisti, katerih starši se bodo s tem strinjali, bodo vključeni v žreb, srečni izžrebanec pa bo imel svoje veselje. Ostali, ki so se potegovali za to vlogo, pridejo na vrsto med prihajajočimi vikendi po počitnicah.
Že po drugi šolski uri sem na listke napisala imena: Amelija, Ema, Ian in Aurora. Listke sem zgibala v majhne zavitke in jih dobro premešala v dlaneh. Sandi je izžrebal. Medtem ko ga je v pričakovanju z odprtimi ustmi in očmi gledalo 24 parov oči (dva učenca sta bila zaradi bolezni namreč odsotna), je počasi razgrnil listek in prebral: »Ema!« Ema pa je najprej milo pogledala mene, potem pa še njega in sramežljivo povedala: »Moji starši se niso zares strinjali s tem, da paličnjaki pridejo k nam. Imam treninge in ne bom imela časa, da bi skrbela zanje.«
»No, v redu. Pa bomo izžrebali novega srečneža oz. srečnico,« sem dejala in še enkrat teatralno pretresla listke med dlanmi. Sandi je še enkrat žrebal; tokrat Auroro. »Juhuuu!« je zadonelo po celi učilnici. Naša Aurora je navdušeno in z neskromnim zmagoslavjem pogledala po učilnici in zavpila: »Zmagala sem! Jaaaa!!!« Vsi so bili iskreno veseli zanjo. Ema in Ian prav enako. Tudi Amelia, ki se je nekoliko negotovo smehljala. Čutila je, da je prav, da se veseli za prijateljico, ni pa mogla v sebi tako na hitro predelati razočaranja, ki ga je v tistem trenutku začutila. Namreč, ona je prva vprašala starše, če bi lahko skrbeli za paličnjake, dvakrat je spomnila učiteljico na žrebanje in tako neskončno si je želela družbe teh nenavadnih žužkov med počitnicami.
»Skoraj prav bi bilo, da bi jih jaz dobila, ampak saj itak nikoli ničesar ne dobim,« je govoril izraz na njenem obrazu, ko je gledala nevidne ladje, kako se potapljajo na obzorju nekje za mojim hrbtom. Srce mi je trepetalo od žalosti, ko sem zaznala njeno takratno počutje.
Nežen dotik roke je prekinil moje misli. Pogledala sem navzdol. Pred mano je stala zmagovalka Aurora, ki je, ko sem se nekoliko sklonila proti njej in jo pogledala v oči, dejala: »Učiteljica, mislim, da si Amelija veliko bolj želi paličnjake, kot sem jaz vesela, da sem zmagala. Ali jih lahko, prosim, dobi ona?«
V tistem trenutku so mi šle od same ganjenosti vse dlake po telesu pokonci in oči so mi napolnile solze sreče. Komaj sem zmogla vprašanje, ki je bilo nujno, čeprav se je v tistem trenutku zdelo popolnoma nepotrebno: »Draga Aurora, ali misliš resno?« Preprosto in odločno je odgovorila: »Ja!«, čemur je sledil eden najbolj ponosnih nasmeškov, kar sem jih kdaj videla.
»No, potem pa stopi do prijateljice in ji to povej. Presrečna bo!« sem rekla in jo pobožala po glavi. Ostalo je zgodovina. Kratka izjava prijateljice prijateljici ter srčen in srečen objem, ki ji je sledil. Radost je bila brezmejna in obojestranska ter se je kot sončni žarek razlezla po celem razredu. Majhni obrazki so zažareli, ko sem komentirala: »Eno dobro delo na dan pozlati srce.«
Aurorino srce bo dolgo žarelo z zlatim sijajem, sporočilo dobrega dela pa bo za vedno ostalo v 2. b razredu ter šlo z njim naprej in naprej.
Ana Lončar, 1. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)