Veselila se je srečanja in ta misel jo je cel dan držala v stanju dobre volje, take, ko imaš iz drugim neznanih razlogov kotičke ust zavihane navzgor, oči pa odsevajo nasmeh.
Razveseljujoča misel jo je spremljala tudi, ko se je odpravljala na bližnji poštni urad. Še to malenkost uredi pa pride najboljši del dneva. Sanela bo kuhala; zagotovo se obetajo kakšen dober kruhek, sirček in še kaj. Iz takih in drugačnih razlogov ni marala iti na pošto, saj je bilo tam tako, kot bi se zbrali vsi ljudje, ki so slabe volje, da bi skupaj kuhali še več slabe volje. Pravi izziv je bil urediti opravke na pošti, brez da se te dotakne ta neokusna mineštra.
»Ne mudi se mi in moja dobra volja je neuničljiva,« si je ponavljala. Avto ji je uspelo parkirati v prvem poskusu, kar je bil dober znak. Tudi prvi pogled na prostor s šalterji je bil obetaven; dve okenci sta bili odprti, pri obeh pa le dva predhodnika.
»O, zdravo, učiteljica! Kako kaj?« jo je nagovoril znan glas in vesel obraz. Malo sta poklepetala in čas je tekel naprej v svojem tempu. Zdaj je bila že druga v vrsti. Znanec je opravil in odšel, ona pa se je lotila treninga potrpežljivosti in v mirnem ritmu prestopala z ene noge na drugo. Takrat je zaslišala umirjen glas in prijazen nagovor, ki je prihajal s sosednjega okenca. Nek gospod je s sklonjeno glavo delal: »Dober dan. Ali vas lahko samo nekaj vprašam? Lepo prosim, nujno potrebujem eno informacijo.«
»Ne! Mar ne vidite, da štejem!?!« Nato je nagovorjeni gospod še bolj usmeril pogled k svojemu opravilu in v znak razburjenosti še nekaj časa nervozno zmajeval z glavo.
Prijazna pojava je bil nekoliko sivolas vitek gospod milega obraza in bistrega pogleda. Obrnil se je stran od okenca, na katerem več kot očitno ni bil zaželen, in nekoliko obstal. Pred njo pa je ravnokar zaključila starejša gospa in v koloni bi se zato lahko premaknila na 2. mesto. Ker pa je bil res dober dan in ker je vedela, da jo bodo punce zagotovo z veseljem počakale kakšno minutko, je povabila prej omenjenega gospoda v vrsto pred sabo. Močno jo je zabolela nepotrebna neprijaznost, kateri je bila priča, in mislila si je, da bo morebiti s prijazno gesto odtehtala kanček pravice v vesolju.
Gospod je bežno pokimal v zahvalo in stopil v vrsto pred njo. Takoj je prišel na vrsto in začel z vprašanji. Po 15 minutah mu je uspelo; dobil je želene informacije, ona pa je prišla na vrsto.
Njegova vprašanja so se nanašala na knjige, ki jih je imel namen razposlati preko pošte. Zdaj je eno teh knjig vzel iz vzorčne kuverte in z nežnim nasmehom iztegnil roko proti njej: »Tole pa je za vas, gospa, ker ste bili tako prijazni. To je zelo pomembna knjiga. Videli boste in veseli boste, ko jo boste prebrali.« Na hitro je prebrala naslov: Prva pomembna knjiga za male in velike otroke. Ob zahvali je hotela še nekaj dodati, vendar je gospod, tako kot je vstopil, tudi izstopil. Vmes je mirno pomahal in meni nič, tebi nič praktično izginil.
Zdaj pa se pripravljam na tretje branje prijetne knjige prijaznega gospoda in moram reči, da sem prav vesela.
Ana Lončar, 1. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar