Nanjo je odšla skupaj s prijateljico Majo. Poleg njiju sta na to pot odšla tudi Marija in Miran, par iz Ljutomera. Maja ju je spoznala pred kakšnim letom, ko sta Marija in Miran hodila po slovenski Jakobovi poti ter vmes prenočila pri njej. Maja je namreč podpornica slovenske Jakobove poti, zato je že nekajkrat gostila popotnike. Njihove poti so se ponovno slučajno križale, ko so se vsi štirje podali na pohod na Svete Višarje, na 1766 metrov visoko goro v zahodnih Julijskih Alpah v Italiji. Tako so se štirje pohodniki, ki so si bili bolj neznanci kot znanci, na hitro odločili, da skupaj odidejo na enomesečno pot na Camino.
Drug do drugega so bili spoštljivi, prijazni in tolerantni. Skrbeli so za to, da so se vsi dobro počutili. Vsak od njih je imel drugačen tempo hoje. Nekdo je hodil bolj hitro, drugi počasneje, nekdo bi sezul čevlje, spet drugi bi se za pol ure usedel. Vedno so počakali drug na drugega. Veliko prilagajanja je bilo potrebnega, vendar so bili prava ekipa, kar še danes vsi štirje radi povedo.
Olga je nekega dne ob poti na tleh zagledala križ, sestavljen iz vejic. Pobrala ga je in ga odnesla s seboj. Prišli so do kapelice, kjer lahko pohodniki odložijo predmete, ki so jih prinesli s seboj in simbolizirajo kakšno njihovo težavo, ki bi jo radi razrešili. Olga je tam odložila ta križ in v zvezek ob kapelici zapisala, da hodi z najboljšo ekipo iz Slovenije. Ko so to videli še ostali, niso mogli zadrževati čustev, zato so se objeli med seboj in drug drugemu izrazili hvaležnost, da so na tej poti lahko skupaj. Med njimi se je stkala prav posebna vez; taka za vse življenje.
Maja in Marija sta vsak dan že vnaprej rezervirali prenočišča. Enkrat se je zgodilo, da Olga in Maja kljub rezervaciji nista dobili sobe. K sreči jima je prijazna Argentinka, ki je bivala v sosednji hiši, ponudila, da lahko prespita pri njej. Tako je ena spala na klopi, druga pa kar na armafleksih, ki so bili položeni na mizo. Čeprav ju je zeblo, sta bili od srca hvaležni, da sta imeli tisti večer vsaj streho nad glavo, saj bi morali drugače prehoditi še 10 kilometrov do naslednjega prenočišča.
Nekega dne so med potjo na hribčku zagledali ogromno češnjo. Miran je stekel do nje in vsem prinesel češnje za pokušino. Olga pravi, da so bile to najboljše češnje, kar jih je kdajkoli jedla. Nikoli niso bili lačni, vedno so poskrbeli, da so imeli kaj za pod zob. Resnično so se skupaj odlično počutili.
V Olgin spomin se prikrade mlad fant Blaž, katerega so spoznali prvi dan na avtobusu, ko so se peljali do začetka Jakobove poti, kjer so dobili knjižice za vpisovanje. Prva dva dneva je hodil z njimi, potem pa so se njihove poti razšle. 28. dan pohoda so ob kosilu govorili ravno o njem in se spraševali, kako daleč pred njimi je verjetno že. Po kosilu so se odpravili naprej po poti in kar naenkrat so za seboj zaslišali, da nekdo prepeva pesem Slovenija, od kod lepote tvoje. Vsi so s solzami v očeh zapeli z njim. Bil je Blaž.
Ta pot je bila za vse štiri posebno doživetje. Prepričana sem, da ni bilo zadnjič, da jo bodo sigurno še kdaj prehodili. Seveda pot brez zaupanja, spoštovanja in medsebojne pomoči ne bi bila tako lepa, kot je bila, zatrdijo vsi štirje.
Maja Grošelj, 14. 4. 2024
Slovenščina 
Italiano 
Magyar