Res se je pripravljala prava nevihta. Hiteli smo pospravljati stole, blazine in rože v loncih, da jih dež in veter ne bi oklestila.
V hiši je divjal veter, premikal zavese in žvižgal skozi odprta okna. Hitela sem jih zapirati, da sem umirila prostor. Deževalo je tako močno, da ni bilo več videti, kaj se zunaj dogaja, slišal se je samo šum dežja, ki je tolkel po oknih. Pa ni bila toča, veter, ki je prihrumel s tako silo, je nosil dežne kaplje, ki so udarjale ob steklo.
Gledala sem skozi okno, vendar videla nisem nič. Meglena slika iz okna se je počasi umikala, prav tako deževje in veter, ki sta bila še malo prej zelo silovita. Počasi sem odprla vrata na dvorišče in nisem mogla verjeti svojim očem. Povsod so ležala podrta drevesa. Sosedova smreka, ki je merila kakšnih pet metrov v višino, je ležala zlomljena na tleh v dveh delih. Sosedova drvarnica je bila obrnjena proti hiši, saj jo je veter izruval iz temeljev. Gozd, ki je bil nad hišo, je izginil, vse je ležalo po tleh. Strehe, ki so jih oplazila drevesa, so bile poškodovane, k sreči pa niso drevesa padala na hiše.
Soseda, ki sta že pri devetdesetih letih, sta žalostno in zaskrbljeno pogledovala na streho, kjer je manjkalo kar precej strešnikov, saj so jo oklestile tri bukve, ki so s svojimi vejami pometle strešnike iz strehe. Kot se spodobi za sosedsko pomoč, smo se organizirali in pomagali. Sosed Igor, ki je gorski reševalec, je pripeljal svoje kolege, člane Gorske reševalne službe (GRS) , ki so s svojim delom obnovili celotno streho. Prav tako smo se vključili tudi ostali sosedje Stanka, Marta in Miro, kakor smo lahko pomagali.
Kot sta napisala soseda ob zaključku naše sosedske akcije: Danes, 31. julija, je vse pospravljeno in popravljeno in to s strani članov GRS ter najinih sosedov Stanke, Igorja, Marte in Mirota.
Človeške vrline so v življenju posameznika in skupnosti mnogo bolj pomembne kot najdražje intelektualne storitve, sploh pa veliko več kot politične odločitve. Zato fantje reševalci, super ste, tisočkrat hvala.
V tem delu bi zaključila svojo zgodbo in jo bralcem, ki jo bodo prebrali, dala v razmislek. Včasih ni potrebno veliko, da pomagamo, vendar je tudi pomembno, na kakšen način pristopimo in da ponudimo našo pomoč.
Marta Smodiš, 16. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar