Naredila sem dolg sprehod – drznila bi si trditi, da predolg – in na poti domov po tihem odštevala ovinke. Še dva prehoda za pešce. Takrat pa sem na drugi strani štiripasovnice ob semaforju zagledala starejšega gospoda, ki se je zelo nenavadno priklanjal, kot bi si želel popraviti hlače. Upočasnila sem korak in ga v strahu, da bo vsak hip padel na nos, od daleč opazovala. Zasvetila je zelena luč in gospod je sklonjen skoraj do gležnjev stopil na cesto. Lovil je korake, se opotekal, velika aktovka, ki jo je imel obešeno okoli vratu, pa ga je še dodano vlekla naprej. Hlače so mu zdrsnile vse do čevljev in med kobacanjem čez prehod si jih je zelo ponesrečeno skušal potegniti čez kolena.
Človeka vendar ne moreš pustiti sredi ceste oropanega dostojanstva! Brez pomisleka sem stekla proti njemu, enako pa je storila tudi gospa na nasprotni strani ceste. Prijela ga je pod pazduho, jaz sem mu hitro oblekla hlače in skupaj sva ga prenesli čez cesto. Posedli sva ga na klop, takrat pa se so se odprla nova vprašanja …
Najprej to, kako mu zapeti hlače. Gospoda sva seveda vljudno vprašali, ali to lahko storiva, a se ni odzival.
Najbrž je pijanec, ste pomislili, kajne? In če bi bil? Ali takšen človek ne zasluži pomoči?
Ni bil pijanec. Ko sem nekako uspela zapreti gumb na njegovih kavbojkah, je dvignil glavo, me pogledal izpod čepice, podobne baretki, in mi namenil hvaležen nasmeh. S tresočo roko je pokazal na uho. Aha, najbrž ne sliši. Skušal je nekaj povedati, a ga nisva razumeli. Zdravnik … Bolnica … Hrbet … Poskušali sva raztolmačiti njegove nejasne besede, a je komaj katera imela smisel.
»Kje ste doma?« sem široko odpirala usta proti njegovemu obrazu. Momljal je besedo na P in zadovoljno kimal. Pakova, Pajva …?
»Pajkova! To je med temi bloki!« je poskočila gospa ob meni. Oh, razumel je, kaj ga sprašujeva, kako super, potem pa mu pomagajva domov!
Ponovno sva ga prijeli vsaka pod eno ramo in ga počasi dvignili s klopi. Korak za korakom smo nadaljevali pot.
»Samo nekoga pokličem,« je rekla gospa in z eno roko izvlekla telefon iz žepa.
»Se vam mudi? Če mi poveste, kje je Pajkova ulica, mu lahko tudi sama pomagam.«
»Ah, ne, ne, skupaj bova veliko lažje. Bodo že počakali, samo sporočim jim, da bom zamudila.«
Premikali smo se proti blokom, z gospo pa sva na glas razmišljali, kaj bova storili, ko bova tam.
»Kaj, če živi sam? Nekoga moramo poklicati …«
»Ja nič, dali ga bova v posteljo …«
»In poiskali telefon. Zagotovo ima kakšne svojce, ki jih lahko pokličeva. Ali pa vprašava sosede …« Koliko lažje je, kadar je v zgodbo vpetih več ljudi. Čeprav sva bili v resnici obe precej nemočni, sva druga drugo bodrili in podpirali pri iskanju rešitev.
»Gospod, napotnico imate v torbi! Na njej lahko prebereva točen naslov!« Gospa je povlekla list papirja, ki je štrlel iz odprte aktovke, vendar ga je gospod sunkoma pograbil in ga skrbno stlačil nazaj v torbo.
»Nič se ne bojte, samo naslov sem preverila. Na Pajkovo 27 moramo. Mimogrede, Manja je moje ime.« Tudi sama sem se mu predstavila, da mu ne bi bilo tako neprijetno. Gospod ni odgovarjal, le nemo se je sklonjen opiral na najini roki in se trudil premikati stopala.
Našli smo blok, na katerem je pisalo Pajkova ulica 27. Kam pa zdaj? Gospa je ponovno hitro povlekla napotnico iz gospodove torbe, da bi prebrala še priimek.
»Slanič se pišete, gremo do vašega stanovanja.« Gospod je sam izbrskal ključe. Ozko stopnišče brez dvigala. »Uf, tole bo izziv.« Trdno se je prijel za ograjo, na drugi strani se je opiral mene, gospa pa mu je sproti popravljala pas od hlač, ki mu je neumorno lezel proti kolenom. V prvem nadstropju smo že vsi pospešeno dihali, a gospod se ni ustavil. Aha, verjetno živi v enem nadstropju višje. A je tudi v drugem le prijel za ograjo in se podal naprej. V tretjem nadstropju smo imeli že orošena čela, do vrha pa nas je ločilo le še eno.
»Če ni tukaj, potem nimamo več kam iti,« sem pripomnila v šali, a je gospa Manja imela prav tako zaskrbljen obraz kot jaz. Prilezli smo do zadnjega nadstropja in gospod je s prstom pokazal na vrata. Oh, kako sem si želela, da bi bil nekdo doma.
Pozvonili smo …
Vrata so se odprla! Na drugi strani je stala starejša ženička s predpasnikom.
»Ja, kje si pa bil? Sem mislila, da greš samo pred blok, pa te kar ni bilo nazaj.« Gospe sva povedali, kaj se je zgodilo, da ga je najbrž zagrabilo v križu, naj pregleda napotnico …
Nisem povsem prepričana, če naju je razumela, a človek najbrž ne more rešiti vsega. Od tukaj naprej lahko le upamo, da se bodo stvari dobro razpletle.
Gospod se je oprt na svojo gospo počasi obrnil, dvignil pogled in mi namenil še enega najbolj iskrenih nasmeškov, kar sem jih videla v zadnjem času. Nasmešek, v katerem je več hvaležnosti kot v vsaki izgovorjeni besedi. Ob katerem se zaiskrijo oči in iskra preskoči še v tvoje srce, ga omreži s toplino človečnosti in ti dan polepša z občutkom, da si naredil nekaj prav. Lahko bi obsojal že na samem začetku, pa nisi. Lahko bi našel izgovor, da se ti mudi, pa ga nisi. Lahko bi preprosto pogledal drugam. Toda nisi. Bilo je vredno, da nisi. Bilo je vredno te iskre, te topline, občutka … Tega nasmeška.
Nuša Maver
Slovenščina 
Italiano 
Magyar