Starša sta se ločila, ko sem bila še zelo majhna. Spominov na očeta nimam, spomnim se le, da me je enkrat samo pustil sredi domače vasi, ko me je pripeljal nazaj domov. Pijan. Imela sem srečo, da me je takrat opazil sosed, ki se je peljal mimo, da je ustavil, me posedel v avto in me odpeljal domov. Takrat sem bila stara tri leta.
Oče je veliko pil, zato sta se z mami tudi ločila. Velikokrat sem se spraševala, kje je in kaj počne. Ampak on zame dejansko ni obstajal. Sicer me je nekajkrat prešinilo, da bi ga obiskala, saj je živel le 15 kilometrov stran, ampak sem take misli vedno že v kali zatrla. Bala sem se. Če sedaj pomislim, se mi zdi zelo žalostno, da sem se ga bala.
Pri 25 letih, ko sem že imela svojo družino, smo bili enkrat na obisku pri moji mami. Zazvonil je telefon in mami mi je rekla, da je zame.
»Živijo, Maja, tukaj Andreja, tvoja sestrična. Tvoj oče je umrl, moje sožalje.« Nič mi ni bilo jasno. Tudi čutila nisem popolnoma ničesar. Tudi jaz sem njej izrekla sožalje ter jo vprašala, kaj je bilo in kdaj je pogreb. To je bilo vse. To je bil prvi in edini klic v življenju, ki me je povezal z očetom.
Že naslednji dan je bila to glavna tema v časopisu. Moj oče je umrl v svoji domači hiši zaradi požara. Doživel je epileptični napad, ko je imel cigareto v roki, zato je zagorelo Pisalo je, da je celo življenje hotel spoznati svojo hčer, pa mu to ni nikoli uspelo …
Odločila sem se, da bom šla na pogreb. Nihče ni želel iti z mano razen moje sestrične. Brez nje mi ne bi uspelo. Stala mi je ob strani, ko sem to najbolj potrebovala. Priznam, da je bil tisti dan eden težjih v mojem življenju.
»Saj bo šlo, Maja, ob tebi sem ne glede na vse.« Odpravili sva se torej v Kamnik. Najprej v poslovilno vežico, kjer sem prvič v življenju videla svoje sestrične in bratranca, teto in strica ter staro mamo. To ni bilo enostavno. Sploh pa ne zato, ker sem videla tiste podobnosti med nami. Takrat sem se končno zavedala vsega, kar sem v življenju zamudila. Oni so bili moja družina, ki je nisem imela nikoli priložnost spoznati. Postalo mi je težko, zato nisem našla besed.
Sestrična me je pred pogrebom peljala v bližnji lokal na kavo, da bi se nekako poskusila zbrati. Usedli sva se zunaj na terasi in opazila sem, da naju dve osebi opazujeta iz notranjosti lokala. Ena od njiju je bil očitno natakar. Prišel je do naju, vprašal, kaj bova naročili, in odšel nazaj noter. Kar nekaj časa ga ni bilo.
Ko nama je prinesel kavo, se je obrnil k meni in dejal: »Se opravičujem, ampak ti si zagotovo hči pokojnega Jožeta, kajne?« Pokimala sem. »Veš, Maja, tvoj oče je večkrat prišel k nam na pijačo in vedno se je usedel točno za to mizo. Točno na ta stol, kjer ti sediš. Velikokrat je govoril o tebi. Rad te je imel, tudi če ti tega ni zmogel pokazati.«
V tistem trenutku sem prvič v življenju začutila eno in edino povezavo z mojim očetom. Hvaležna sem bila za tiste besede.
Spoznala sem del svoje družine, ki je do tedaj nisem. Izvedela sem veliko stvari o očetu. Torej imam po njem svojo umetniško žilico. Sedaj vem, da me je imel rad.
Maja Grošelj, 7. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar