Njene igre so imele dušo. Vsak dialog je bil napisan z občutkom, ki je bralca ali gledalca popeljal v svet, kjer so smeh, solze in vprašanja o življenju odmevali v srcih ljudi.
Takoj, ko sem jo spoznala, sem občutila njeno strast in ljubezen do umetnosti. Skupaj sva začeli odkrivati svet igre in smeha. Skupaj sva iskali nove ideje in se pogovarjali o tem, kaj vse bi lahko ustvarili. Igrali sva na odru in uživali ob bučnem aplavzu gledalcev. Njena največja želja je bila, da bi izdala knjigo svojih skečev in iger. Žal pa ni imela denarja za tisk. Kar je imela, so bili rokopisi in upanje, da bo nekdo prepoznal njen trud.
Da bi ji pomagala uresničiti njene sanje, sem se odločila, da ji bom priskočila na pomoč. Obrnila sem se na predsednika Celjskega literarnega društva (CLD) Bojana Ekselenskega in ga prosila, naj ji omogoči izdajo knjige. Povedala sem mu, kako pomembno je, da so njeni skeči in igre zapisani za prihodnje generacije, saj so lahko vsakomur vir navdiha in smeha. Obljubil mi je, da bo upošteval moj predlog in da bo društvo podprlo izdajo njene knjige.
Mira Gorenšek, tajnica CLD, je začela s predsednikovo podporo skrbno prepisovati vse njene igre in skeče. Delali so s polno paro, da bi pripravili vse za tiskanje. A v tem času je Jelka hudo zbolela. Bolnišnične stene so postale njen novi svet. Akutna levkemija je začela uničevati njeno telo. Njeno zdravje je bilo vsak dan slabše, a kljub temu ni izgubila upanja.
Tudi jaz nisem obupala. Vedela sem, da ji moram pomagati in izpolniti njeno željo. Tako sem ponovno prosila Bojana Ekselenskega, naj pohiti z izdajo knjige. Vedela sem, da bo lahko Jelka knjigo, če se bo to zgodilo kmalu, še držala v rokah. Tako bi se ji izpolnila njena zadnja in največja želja. Bojan je obljubil, da bo storil vse, kar je mogoče, da bo knjiga čim prej izšla.
Knjiga je bila končno natisnjena. Predsednik CLD jo je nesel Jelki v bolnico. Vsa slabotna ga sprva sploh ni spoznala, nato pa je stisnila knjigo v rokah kot dragocen zaklad in njene oči so zasijale od sreče. Njena največja želja je bila izpolnjena. Končno je dobila priložnost, da vse svoje igre in skeče, ki so odražali življenje, smeh in resničnost, deli z drugimi.
Sreča na njenem obrazu, ko je v rokah držala svojo knjigo, mi bo za vedno ostala v spominu. Jelkino življenje je čez pet dni ugasnilo, knjiga, s katero je bila izpolnjena njena zadnja želja, pa je ostala. S tem pa tudi ona v srcih vseh, ki smo jo imeli radi. Darilo prijateljstva, ljubezni in upanja, ki nikoli ne umre.
Jelka je odšla, njeno delo pa je ohranjeno.
Justina Strašek
Slovenščina 
Italiano 
Magyar