»… Ali pa najboljša učiteljica. Si pozabila?« me je spomnila prijateljica Janja.
Čas je tekel, jaz pa sem pozabila na igralstvo in se vpisala na učiteljišče. Kljub obveznostim in številnim izvenšolskim dejavnostim sem imela dovolj časa za neobičajno zabavo.
Živela sem v hiši, v kateri je bilo šest stanovanj. Na zadnji strani sta bila velik vrt in dvorišče za igro otrok, na sprednji pa glavna cesta; Titova, danes Dunajska. Čeprav je bilo v hiši veliko stanovalcev, sem se najbolj razumela z družino zakoncev s tremi hčerami, ki so živeli nad nami. Zakonca sta imela rada otroke in večkrat sta nam spekla kakšno sladico ali nas obdarila s koščkom čokolade. Takrat je bilo vse to samo za včasih, samo za priboljšek.
Vas zanima, kakšna je bila moja neobičajna zabava?
Ko sem bila prosta, sem odprla okno v svoji sobi in gledala na cesto. Štela sem avtomobile. Nekega dne sem že hotela zapreti okno, ko je pred hišo nenadoma počilo. Zagledala sem temen avto in kolo, ki je ležalo na tleh. Naenkrat je pripeljal rešilni avto in potem se je vse umirilo. Dogodek mi je pokvaril miren večer, saj če vidim, da nekdo trpi, sočustvujem z njim.
Ko sem zjutraj hitela v šolo, sem na stopnicah srečala gospo Fanči; objokano, vso nesrečno.
»Moj Frane se ni vrnil domov. Zdaj grem na policijo, da bi izvedela, kje se je izgubil,« je rekla.
Spreletelo me je, a nisem ji upala povedati, kaj se je zgodilo prejšnji večer. Absurdno se mi je zdelo, da bi prav njega povozil avto in to prav pred hišo. Odhitela sem v šolo, a ko sem se vrnila domov, je gospa Fanči sedela na dvorišču; objokana.
»Kaj bom zdaj? Sama sem in stara. Franek se ne bo več vrnil.«
Objela sem jo in ji obljubila, da se bom vsak dan oglasila pri njej.
»Z veseljem vam bom kaj prinesla in poslušala vaše zgodbe,« sem jo tolažila.
Nekega dne je potožila mami: »Čez dan še gre, zvečer pa je grozno. Ne zaspim in vse noči prejočem.«
Mami jo je razumela in ker ji je želela pomagati, mi je predlagala: »Bi ti bilo odveč, če bi najprej naredila vse za šolo, proti večeru pa bi z večerjo odšla h gospe Fanči? Skupaj bi pojedli, potem pa bi prespala pri njej. Zjutraj bi malo prej vstala, prišla dol, se uredila in odšla v šolo.«
Čakala je na moj odgovor, vendar sem bila takoj za to. Stekla sem h gospe, ji povedala, kaj je predlagala mami, in bila je nepopisno vesela. Navdušena je bila nad najino srčnostjo. Tako hvaležna je bila, da je zajokala od sreče.
Potem je bilo tako, kot smo se dogovorili. Dan za dnem sva tkali nevidne nitke ljubezni in vse bolj sva bili povezani. Kar naenkrat sva obe začutili tisto prvinsko ljubezen, ki povezuje samo babico in vnukinjo ter osrečuje obe.
Darinka Kobal, 26. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar