»Joj, res me budi, zaspal sem,« zavpijem na glas, zbrcam odejo s sebe in skočim pod tuš. Hitro opravim jutranjo rutino, poženem avto in že režem jutranje meglice po cesti med vinogradi. Prav sedaj, ko se mi mudi, se promet prav ležerno prebuja. Vpadnica do Novega mesta je polna dnevnih migrantov, ki so se na pot odpravili zaradi ljubega kruha.
Med čakanjem pred semaforjem opazujem poskočne otroke, mrke obraze staršev in marljive delavce, katerih nihče ne opazi, pa vendar za nami pospravljajo nesnago in smeti. Končno se prižge zelena luč in kolesa se zavrtijo do naslednjega semaforja, ki nas ponovno pozdravi z rdečo lučjo. Delavec komunalnega podjetja vozi samokolnico, s palico pobira smeti in se z nasmehom obrača k ljudem. Tako miren in srečen se mi zdi.
Njegovo delo je pomembno, a vendar ne pritiska na tipkovnico, ne išče novih idej za prodajo, niso mu pomembni podatki v excelu. Dan za dnem in leto za letom je zunaj. Smeti so enake, ulice tudi. Srečen je in nasmejan. Če le enemu izmed mimoidočih polepša dan, je storil več kot vsi drugi na ulici skupaj.
Končno najdem parkirni prostor in se zapodim čez zebro do pisarne. Ura odbije začetek službe, v meni pa se že prebuja občutek lakote. Seveda, pozabil sem na kavo in zajtrk. Zajtrk bom zaradi prepoznega bujenja očitno preskočil, kave pa ne bom. Z njo bom dal želodcu čas, da se ne prebudi prehitro, zato bom lahko, ne da bi pri tem izgubil koncentracijo, dočakal malico ali kosilo. Ure minevajo ob pisanju elektronskih sporočil, telefonskih pogovorih in obiskih strank. Kar pozabil sem na obedovanje in zaradi gneče za to niti ni bilo priložnosti.
»Še dve uri in grem domov,« si mislim. »Bom doma izpraznil hladilnik, da potešim prebujanje trebuha,« si rečem kar na glas. V tistem trenutku pa skozi vrata poskočno, kot znajo le otroci, priteče Kyra. Ona je hči prijateljice Anne. Je lepo vzgojena deklica, učenka Osnovne šole Šmarjeta, in v rokah drži papirnato vrečko, v njej pa je še topla hrenovka v testu iz bližnje pekarne. Roko iztegne proti meni in pravi: »To je zate, da ne boš lačen.« Ta deklica mi na obraz nariše širok nasmeh presenečenja in hvaležnosti. Ker se ji je mudilo na trening, je takoj švignila skozi vrata na ulico in že je ni bilo več. Izustil sem lahko samo: »Hvala, Kyra, hvala!«
Kako je vedela, da potrebujem nekaj za pod zob? Sem bil mar skozi okno videti tako slaboten? Ne vem, ampak res sem ji hvaležen. Vonj iz vrečke me prebudi in takoj se lotim pospravljanja vsebine. Tista hrenovka je bila najboljša! Kasneje sem pisal njeni mamici v zahvalo, vendar ona sploh ni vedela za hčerino dejanje. Kyra se je z avtobusom zastonj pripeljala iz Šmarjete, saj voznik ni želel porabiti dragocenega drobiža. Tako ji je on s tem lepim dejanjem omogočil, da je dobro delila naprej in mi kupila malico.
Še sedaj, ko pišem te vrstice, mi je toplo pri srcu. Tisti dan sem potem tudi jaz nadaljeval verigo dobrih del in od brezdomke kupil revijo Kralji ulice. Ta zgodba je lahko vsem nam v navdih, kako dobro rodi dobro. Kako lahko majhna pozornost, mogoče le nasmeh, pozdrav ali drobiž, nekomu olajša dan. Naj se dobrota ljudi in prijazna beseda vijeta skozi nas, kot se kepa snega kotali v dolino.
Bodimo ljudje srca, in ne pohlepa. Bodi človek človeku.
Hvala ti, Kyra, hvala.
Mario Skušek, 1. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)