Mož je opravljal številne poklice, med drugim je bil dimnikar, in tako je spoznal res veliko ljudi. Jaz, zapečkarka, sem njegovo pravo nasprotje.
Nekega dne lani pozno jeseni, bil je že advent, sva tako sedela ob najinih kavicah in se pomenkovala. Beseda je dala besedo ter obudila spomine na znance in dogodke, ki so nama skupni, pa tudi na izkušnje, ki so znane in lastne le enemu od naju. Ugotavljala sva, kako se obnašajo današnji mladi, in se spraševala, ali v teh čudnih časih sploh še obstaja sočutje do soljudi, sploh pa, ali ta občutek še vedno obstaja med mladimi glede na vse, kar o njih izvemo iz medijev. Tako se je možu utrnil spomin na nek dogodek in začel mi je pripovedovati:
»Poznam mladega fanta, ime mu je Rok. Najstnik je in dijak, ki hodi na splošno gimnazijo. Kolikor mu čas dopušča, rad pomaga na manjši kmetiji v vasi na Dolenjskem. Je prijazen fant s srcem in glavo na pravem mestu. Kadar ga srečam, z veseljem poklepetam z njim. Nekaj tednov nazaj sem ga slučajno srečal v Novem mestu pri McDonald’su. Saj veš, tam, kamor zapelješ z avtom, oddaš naročilo in kar v avtu prevzameš, kar si naročil …«
»Ja, seveda vem. McDonald’s Drive, a ne,« sem ga prekinila kot vedno (moja lastnost, da v najinem pogovoru vedno iščem potrditev, da nekaj razumem, ali pa kaj dopolnim, gre možu sicer zelo na živce).
»Ja, no. No, po tem, ko sem prevzel naročeno, sem parkiral kar tam v bližini, da bi pojedel. Ker nočem imeti v avtu vonja po hrani, sem imel ob tem odprto okno. Nato vidim, da ob meni na moji desni parkira avto.
S sovoznikove strani izstopi ta fant; Rok. V rokah ima McDonald’sov ocvrti krompirček v njihovi značilni embalaži. Stopi nekaj korakov nazaj proti McDonald’su, nekoga ogovori in mu ponudi pomfrit. Tedaj opazim možakarja; po slabih in raztrganih oblačilih sodeč brezdomca oziroma nekoga v veliki stiski, v njegovih rokah pa tisti krompirček, ki ga je ta mladi znanec še sekundo prej držal v rokah. Vidim tudi, kako hlastno je začel neznanec jesti tisti pomfrit, a se je pri tem naglo obrnil stran, da ne bi nihče videl, kako jé.
V naslednjem trenutku pa vidim Roka, kako se vrača v očetov avto, in hkrati zaslišim očetovo vprašanje. “Ja, zakaj si mu pa dal ta pomfrit, ga ne bi raje sam pojedel?!” je bilo slišati kar malo očitajoč ton v očetovem glasu. “Ah daj no, pomiri se, ati,” je spravljivo rekel fant. “Gotovo je bil lačen. Vseeno je, če je klošar ali pa džanki. Človek je, jesti mora, pa vidiš, da nima. Zakaj bi sicer postopal pred McDonald’som? Sicer pa meni zaradi tega ne bo nič manjkalo, pa vidiš, da zelo rad jem,” se je nasmehnil ter s šalo in prijaznostjo razorožil očeta.
V tistem hipu me je zagledal, se mi nasmehnil in pomahal z roko. Odzdravil sem mu in vžgal motor, saj sem že pojedel svoj obrok. Veš, kar toplo mi je postalo pri srcu. Če je vsaj polovica mladih takih kot tale Rok, se nam za prihodnost in našo mladino res ni treba bati,« je zadovoljno zaključil moj mož. Pokimala sem. Res je, zaupajmo naši mladini pa nas bo zelo pozitivno presenetila.
Franja Jorga Arnšek, 31. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar