In zaželim si, da ljudje kamnov ne bi metali v prvem hipu, ampak bi pred tem vsaj malo spoznali človeka, ki ga želijo s tako maščevalno slo kamenjati. S tem bi bili gotovo bogatejši za spoznanje in revnejši za predsodek.
Bila sem srednješolka in bila je pomlad. Na vasi je kipelo od mladosti ter od majskega zelenja in cvetja. Trava je dišala, preden je deževalo. Veste, to je tisti poseben vonj spomladanske trave, ko je zrak tako poln vonjav, da bi ga lahko rezal, hkrati pa je soparno, zato je vonjav kar preveč … In jaz, oh jaz, sem ob vsem tem razkošju, ki ga je ponujala pomlad, čepela za knjigami … Maj pač. Spraševanja in kontrolke so se vrstili kot po tekočem traku, kar je vsem odraslim jako znano. Da ne bi bila povsem oropana obilja majske narave, sem se učila pri odprtem oknu. V težkem, nasičenem zraku sem zaslišala pozvanjanje konjskih kopit. Ah ja, cigani se selijo, kot vedno pred dežjem, je blisknila misel skozi možgane.
Dejstvo, ki smo ga bili v moji vasi Dolnja Prekopa vajeni kakor pozimi snega. V bližnji Kostanjevici na Krki je živela nekoliko posebna starka. Kosova Tončka smo ji rekli. Kadar si jo videl vandrati po ulicah Kostanjevice, si posumil, da bo kmalu dež. Če pa si ob tem srečal še cigane na vozu, katerega je dobro- ali zlovoljno vlekel njihov ljubljeni konjič, ko si videl, kako s svojo prtljago in svojim zakladom otrok vred potujejo po cesti v smeri in z namenom, ki sta znana samo njim, si zagotovo vedel: Bo, bo, dež bo. In v 99 odstotkih je bilo res tako.
Toda tokrat je bilo nekaj drugače. Kopitljanje je prenehalo malo po tistem, ko so šli mimo naše hiše. Kmalu sta se zaslišala stokanje in klic na pomoč. Še preden sem se dobro ovedela, je mami že hitela po dovozu. Čez eno minuto je vstopila v hišo z mlado Romkinjo in njeno mamo. Deklica je močno krvavela. Mami ji je brž prinesla lavor s toplo vodo in milo ter precej brisač ter ju z mamo povabila v kopalnico.
Izkazalo se je, da je deklica skočila z voza, a se ji je pri tem po nesreči v …, v …, no ja, v mednožje, blizu nožnice, zapičil oster odlomljen lesen del voza. Mami jo je pomagala oskrbeti, kolikor je lahko, in Biljana je z mamo Tatjano in družino kmalu odšla naprej. Moja mami Betka ji je v skrbeh naročila, naj gresta k zdravniku, če bo huje. Ker jo je dogodek nekoliko pretresel, je doživetje ob kavici delila z mano in očetom, upajoč, da bo z deklico vse v redu.
Naslednjega dne dopoldne pa je imela nepričakovan obisk. Prišla je Tatjana, pa ne sama; z njo sta bila tudi mož Darko Brajdič in hčerka Biljana. Niso prišli praznih rok in niso prišli prosjačit, o ne! Darko je z voza prinesel ogromno culo v velikosti skoraj pol postelje. Tatjana, vitka in z vranje črnimi, sijoče čistimi lasmi, se je s solzami v očeh začela toplo zahvaljevati za pomoč njeni hčerki. Še Darko je komaj zadrževal solze.
A kaj je bilo v culi? Polno najlepših in največjih bezgovih cvetov, kar sem jih videla v življenju. Prisežem, ne prej ne potem nisem videla tako lepega in čistega bezga kot takrat. Ti ljudje, ki so sami imeli tako zelo malo, ki smo jih ostali tolikokrat zaničevali, so izkazali tako globoko in pristno hvaležnost, kakršno sem redko videla celo med prijatelji. Ničesar velikega niso imeli, a kako zelo veliko so znali dati!
Seveda sta sledila kavica in dolg pogovor, skozi katerega smo se spoznali. Tatjana in Darko sta bila doma v vasi Roje. Bila sta zelo čista in urejena, a starodavni nagon selitve pred dežjem in pohajkovanja po vaseh jima ni dal miru. Oto Pestner bi temu morda rekel ciganska kri …
Potem je Tatjana redno prihajala na obisk, kajti z Betko sta spoznali, da sta si zelo podobni; obe sta samo mami, ki se trudita, da bi dali svoji družini najbolje, kar znata in zmoreta. In ob kavicah sta delili materinske skrbi in radosti. Mami je bila povabljena k Tatjani in je tudi šla na obisk k njej. Vrnila se je kar malo osramočena: »Franja, ko bi ti videla, kako ima Tatjana čisto, pospravljeno in urejeno. Kako lepo obdelan vrt ima! Pa mi njim pravimo cigani! Mi smo cigani, mi, ne oni.« Kavice so se druga za drugo stkale v leta prijateljstva, ki pa ga je žal prekinil Tatjanin rak.
Ne vem, če Darko še živi, vem pa, da je bila ena od hčera poročena na Gazicah, ena od njih, Darja, pa je poročila civila. Z ljubkim fantkom je bila enkrat celo na obisku pri nas. Mojo mamico je vikala v brezhibni obliki (torej, ste šli, in ne napačno ste šla in rekla ji je gospa, česar marsikateri slovenski mulček ni naučen). Tudi ona je bila urejena in čista. Dolge lase, pobarvane na svetlo blond, je nosila spete v urejen čop, oblečena pa je bila v običajna oblačila. Tatjana je za razliko od hčere ohranila bogato pisana krila; dediščino svojega rodu. Ne vem, kje je Biljana, a upam, da je dobro; da je zdrava in srečna.
Žal nimam nobene fotografije Tatjane ali njene družine niti telefonske številke ali elektronskega naslova. Ne vem niti, kakšen je njen točen naslov v Rojah.
Kar žal mi je, da smo izgubili vse stike, kajti to je bilo prijateljstvo, ki je presegalo predsodke ter brisalo nestrpnost in sovraštvo med nami in našimi.
Opomba: Naši se pri nas pogovorno reče pripadnikom romske skupnosti.
Franja Jorga Arnšek, 31. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar