Dogodek se je odvijal v Festivalni dvorani Bled. S sodelavko sva se odzvali na povabilo pristojnih. Dvorana je bilo polna obiskovalcev, ki so prišli iz različnih ustanov in krajev. Oder je bil pripravljen. Z vseh strani so ga krasile rožice, barve reflektorjev pa so poudarjale temo dogodka.
Na oder so prišli otroci različnih starosti; punčke v lepih oblekicah, fantje tudi. V mislih sem se vračala na temo dogodka in se ukvarjala z vprašanji, ki so mi rojila po glavi: Le kaj bodo povedali ti otroci? Kakšne so njihove zgodbe, izkušnje in življenje, ki ga oblikuje niz dogodkov vsakega posameznika? Težko mi je bilo pri srcu, ko sem poslušala o njihovi hrabrosti v izraženih preizkušnjah, o njihovem pogledu na svet, o vztrajnosti, upanju in realnem pogledu na bolezen. To niso bile pravljice, ampak dejstva. Moje spoštovanje do njih je z vsako dodatno zgodbo naraščalo. Razmišljala sem, kaj bi lahko naredila za te otroke, kar bi jim prineslo nekaj veselja in spodbude.
Sedela sem doma na kavču in vzela kvačko. Pričela sem z izdelavo naprstnih lutk, ki so bile živih barv, s kapicami, hlačami in oblekicami, niso pa imele laska tako kot ti otroci, ki so prejemali terapijo. Uporabljene barve, kot so rdeča, rumena, modra, bela, zelena, oranžna in roza v vseh možnih svetlih odtenkih, so prinašale radost, veselje in razigranost ob pogledu na velike prostorne škatle, polne lutk z napisom La Vie Est Belle, kar pomeni, da je življenje lepo, kjer so čakale na otroke. Da bi bilo posvetilo še močneje izraženo in bi prihajalo od srca vseh mojih prijateljic in prijateljev, so dobile lutke na belih trakovih, ki so bili prilepljeni na vsaki od njih, tudi njihova imena, kot so Miro, Marta, Anže, Sebastijan, Nataša, Aleš, Nika, Robert, Janja, Maja, Igor, Sanela in Sedina. Pogled na izdelane lutke je razveselil moje srce in dušo ter zmanjšal težo življenjskih zgodb otrok, katerih življenje se je komaj dobro začelo.
Na dogodek, ki se je odvijal na pobudo naše fakultete, smo povabili Inštitut Zlata Pentljica in organizirali okroglo mizo. Ustanovitelja inštituta gospa Valerija in gospod Ivo Čarman sta se z veseljem odzvala povabilu in prišla skupaj z dvema deklicama, ki sta predstavili svojo bolezen in pot, ki sta jo morali izkusiti. Z velikim veseljem sta prevzeli izdelane lutke. Gospod Ivo Čarman, ki je prevzel škatle z naprstnimi lutkami, je ob pogledu nanje rekel: »Te pa so narejene od srca«. In res so bile izdelane z veliko mero pozitivne energije in v želji pomagati otrokom na težki poti ter jim ponuditi vsaj malo veselja, igrivosti in tolažbe v težkih situacijah, ki so jih spremljale v življenju.
Marta Smodiš
Slovenščina 
Italiano 
Magyar