Dobili sva se na jezeru Rakitna, kjer sva se odpravili na dolg sprehod. Po dobri uri hoje sva se odločili, da naredimo postanek in spijeva kavo v bližnji restavraciji ob jezeru. Ker sta tudi sinova postala že precej lačna, sva ju nahranili.
Moj sin je imel le redko težave z dojenjem, zato mu nismo pogosto dodajali mlečne formule. Nikoli je nisem jemala s seboj, ko sva šla od doma. Tisti dan pa je bil očitno drugačen; nikakor se ni hotel nahraniti. Zelo prijazni uslužbenci so naju celo napotili v tiho hotelsko recepcijo, kjer so imeli prijeten fotelj, da bi imela več miru, vendar brez uspeha.
Bila sem na robu solz, saj je mali jokal na vso moč, ker je bil res lačen. Vedela sem, da bi mlečno formulo spil, vendar je nisem imela s seboj, od doma pa sva bila oddaljena vsaj 40 minut vožnje z avtomobilom. Ko je prišla Petra pogledat, kako sva, mi je rekla: »Ne skrbi. Jaz imam vedno s seboj dve merici adaptiranega mleka za vsak primer. Z veseljem ti ga dam! Moj sinček se je že krepko najedel in bo brez problema zdržal do doma.«
Ko si v stiski, je včasih najprej težko sprejeti pomoč, ker se počutiš krivega ali nesposobnega, toda Petra mi je brez obsojanja ponudila pomoč, me objela in mi rekla: »Najboljša mama si. Popolnoma normalno je, da človek tu in tam kaj pozabi. Tudi jaz nimam s seboj polovice trgovskega centra, da veš. Tudi jaz kaj pozabim in mi je potem hudo. Ne skrbi, vsega se naučiš. Naslednjič boš pa ti rešila mene ali koga drugega.«
In to je bilo vse, kar sem potrebovala; iskren objem in lepa beseda. Z veseljem mi je pripravila stekleničko tople vode z mlekom, ki jo je mali v trenutku zmazal.
Naučila sem se, da so napake del vsakdanjega življenja. Nihče ni popoln; niti mama, ki se trudi, da bi vse naredila prav. Medsebojna pomoč, sočutje in razumevanje se ne kažejo le v velikih dejanjih, ampak tudi v majhnih trenutkih, kot je bil ta.
Nekaj tednov kasneje, ko sva se s Petro ponovno dobili na Rakitniškem jezeru, sem ji vrnila uslugo. Mimo je prišel raztreseni očka, ki je v naročju nosil malčico. Povedal nama je, da je doma pozabil svežo pleničko, ki jo je njegova hčerka nujno potrebovala. Takoj sem segla v torbo in mu dala dve plenički in paket vlažilnih robčkov. Gospod je bil zelo hvaležen, jaz pa sem bila vesela, da sem lahko pomagala. To preprosto dejanje ni bilo samo koristno, ampak ga je spremljal občutek, da se vrednote širijo med ljudmi; od enega do drugega na način, ki omogoča rast v skupnosti, v kateri si ljudje pomagajo med seboj.
Nuša Želko, 7. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar