Ko mi je zdravnik napovedal, da mi je kljub štiriletnemu zdravljenju ostalo le še malo časa, sem se znašla pred težko odločitvijo: sprejeti usodo ali se boriti?
Nisem se hotela vdati. Diagnoze nisem dobila, zato sem vedela, da moram sama najti rešitve. A bilo me je tudi strah. Pustiti dobro plačano službo v mestu, udoben dom in znano okolje je bil velik korak v neznano. Duša v meni je kričala, da moram nekaj spremeniti, in najlažje, hkrati pa najtežje, je bilo spremeniti okolje. Spakirala sem nekaj najnujnejših stvari, se usedla v avto in se odpeljala proti hribom Severne Primorske nasproti Rezije. Tam sem iskala mir, svež zrak in čisto vodo – priložnost za nov začetek in znanje.
Razen avtomobila in nekaj prihrankov nisem imela ničesar. Prvih nekaj tednov sem obdana z zvoki narave kampirala ob Soči v avtomobilu. Jesen je bila čudovita, toda vedela sem, da bo kmalu prišla zima in da potrebujem streho nad glavo. Spoznala sem dobro osebo iz Kanala in postali sva prijateljici. Ona me je povezala s svojo nekdanjo sošolko, ki mi je v oskrbo prepustila zapuščeno hišo. 20 let je samevala zanemarjena, hladna in polna prahu preteklosti.
Prva jutra so bila najtežja. V hiši je bil štedilnik, ki ni dobro deloval, dimnik pa je bil zanič. Elektrika je bila, interneta pa ni bilo. Hrano sem si pripravljala na majhnem štedilniku na drva, ki so bila stara in trhla, dimnik pa ni vlekel, zato so bili prostori polni strupenega dima. Lastnica je neizkušeno menila, da je vse v redu in če je delovalo pred 25 leti, bi moralo tudi danes. Tretji dan slišim trkanje na vrata. Presenečeno sem jih odprla, saj nisem poznala nikogar iz vasi, in pred menoj je stala simpatična in nasmejana ženska z veliko vrečo zelenjave v rokah.
»Sem Marica, soseda,« je rekla. »Vidim, da nimaš ničesar. Verjetno si lačna. Nabrala sem nekaj hrane s svojega vrta. Prosim, vzemi.«
Ostala sem brez besed. Nerodno mi je bilo sprejeti pomoč, a sem jo. In od tistega dne naprej sva se redno srečevali. Govorila mi je o ljudeh v vasi, o njihovih navadah, o tem, kako si tukaj mnogi pomagajo med seboj. Tudi sama sem želela prispevati k temu. Ker denarja skoraj nisem imela, sem pomagala pri različnih opravilih in obdelovala vrt. Izmenjevali smo si hrano, obleko, pomoč, znanje, toplino skupnosti; kar je kdo pač imel na razpolago.
Zamisel o izmenjavi se je sčasoma razširila oziroma vrnila v vasi pod Ligom nasproti Rezije. Izmenjevali smo si tudi orodje in zemljo. Nič več ni bilo odveč, nič ni bilo zapravljeno. Med nami so vladali spoštovanje, zaupanje in povezanost.
Ko so meseci minevali, sem se začela počutiti bolje. Tudi zaradi znanja, ki sem ga dobila od tamkajšnjih domačinov. Moje telo, ki je bilo nekoč na robu propada, se je ob zdravi hrani, svežemu zraku in preprostosti življenja samo pozdravilo. Zdravniške napovedi se niso uresničile.
Potem me je življenje odpeljalo drugam, a v srcu še vedno nosim tiste kraje, tiste ljudi, tisto toplino Marije Lovišček in Lovišča. Vem, da se bom nekega dne vrnila. Ker tam sredi divjih hribov in med preprostimi, a srčnimi ljudmi, sem našla nekaj, kar sem v mestu izgubila – pravo življenje.
Silva Požlep, 6. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar