Člani družine so skromni, pošteni ljudje. Oba starša delata vsak dan od jutra do večera, a kljub temu komaj krpajo mesec za mesecem. Stroški bivanja, hrane in šolskih potrebščin so jih že zdavnaj potisnili čez rob. Zdaj pa so za povrh otroci v šoli dobili navodila za delo od doma, delo na računalnikih z aplikacijami, ki jih njihovi starši niso znali niti poimenovati, kaj šele uporabljati.
»Vem, da imaš srce in da znaš. Mogoče nam lahko kako pomagaš,« je pisalo na koncu.
Nisem oklevala, čeprav sem bila v stiski s časom zaradi službenih projektov in vsakdanjih opravkov. Nekaj me je gnalo k dejanjem. Morda tisti tihi občutek, da bi si tudi jaz v podobni situaciji želela, da se nekdo ustavi in mi ponudi roko. In tako sem se odločila. Poklicala sem jih.
Ko sem prišla prvič k njim domov, sem takoj začutila toplino. Najemniško stanovanje ni bilo niti veliko niti moderno, a bila je polno življenja. Otroci so bili radovedni in zadržani, mama in oče pa utrujena, a z iskricami upanja v očeh. Govorili so tiho, spoštljivo. Zaupali so mi, čeprav so me komajda poznali. In to je bila zame največja čast.
»Veš, res bi rada pomagala otrokom, da ne bi zaostajali, ampak enostavno si ne moremo privoščiti računalnika. Vse je tako drago. Pa tudi če ga kupimo, nimava pojma, kako ga sploh uporabljati,« je tiho rekla mama in sklonila pogled.
Takrat sem vedela, da ne morem kar oditi. Med delom sem si zanje vzela nekaj dni časa. Pobrskala sem po svojih stikih, se pogajala s trgovino, v katero sem že večkrat pripeljala kakšnega zadovoljnega kupca. Brez olepševanja sem pojasnila situacijo; pošteno, odkrito in z vsem srcem.
In uspelo mi je. Računalnik, kamera, slušalke, celo paket za učenje tipkanja in osnovno uporabo računalnika — vse to sem dobila po zanje dostopni ceni, poleg tega pa sem jim podarila tudi nekaj svojih stvari, ki jih nisem več potrebovala. Poskrbela sem še za dostavo na dom. Ko sem jim povedala za to, so vsi obmolknili. Oče mi je stisnil roko v zahvalo, mama je bila srečna. A najbolj se je odzvala deklica.
Čez nekaj dni sem prejela majhen zavitek. V njem je bilo ročno narisano pismo. Na njem so bili sonce in srčki, na dnu pa z velikimi pisanimi črkami napisano: »Silva, ti si najboljša oseba, kar jih poznam.«
Takrat so se mi orosile oči. V tisti beli kuverti je bilo vse: spoštovanje, zaupanje, pripadnost, poštenost in medsebojna pomoč, ki sem jih čutila s strani te družine od prvega trenutka. Bila sem del nečesa večjega. In resnica je, da sem jaz njim morda prinesla znanje in tehnologijo, oni pa so meni podarili nekaj, kar danes redko najdeš: čisto, srčno hvaležnost. Brez pričakovanj. Brez preračunljivosti.
Od takrat sem jih večkrat obiskala. In vedno znova se spomnim, da ni treba veliko, da narediš veliko. Včasih je dovolj, da si tam. Da prisluhneš in da verjameš v ljudi, tudi ko oni sami skoraj ne verjamejo več vase.
Zmernost, sočutje in povezanost so vrednote, ki so danes prevečkrat zapostavljene. A v tistem domu sem jih znova doživela. In zaradi njih še bolj verjamem, da svet postane boljši z vsakim dobrim dejanjem.
Silva Požlep, 9. 4. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)