Da bi prihranila denar, sem se vozila le, kadar je bilo nujno potrebno. Takrat nisem vedela, da bo ta navada nekoč privedla do velike težave.
Tistega dne sem se morala spustiti v dolino. Ko sem sedla v avto in obrnila ključ, se ni zgodilo nič. Srce mi je padlo v pete. Poskusila sem še enkrat, a motor je molčal. Avto je bil mrtev. Panično sem izstopila in se razgledala naokoli. Nikogar ni bilo na spregled.
Takrat v teh krajih še nisem poznala veliko ljudi, razen Marice, dobre sosede, ki mi je nosila zelenjavo in pomidori. Pomislila sem na njenega sina Nika. Večkrat sem ga videla, kako s strastjo popravlja stare traktorje, kombije in izumlja nove stvari. Sanjal je o svoji delavnici in bil je neverjetno spreten s stroji. Morda bi mi lahko pomagal.
Globoko sem zajela sapo in se odpravila k Marici. Ko sem prišla do vrta za hišo, sem obstala. Na vrtu je bilo kar nekaj razposajenih ljudi, ki so se veselo smejali – očitno so nekaj praznovali. Bilo mi je nelagodno, ker sem imela občutek, da me ne bodo veseli. Kako naj zdaj motim njihovo veselje s svojo težavo? A nisem imela izbire; stiska me je gnala v dejanja. Spomnila sem se očetovih besed: »Kdor jezika špara, kruha strada.«
Zbrala sem pogum in stopila bližje. Preden sem lahko karkoli rekla, so me nasmejani povabili, naj se jim pridružim pri zabavi. Nisem želela zavlačevati, zato sem naravnost povedala, kaj me teži. Pojasnila sem, da mi je odpovedal avto in ne vem, kako naprej.
Moški so si izmenjali poglede, nato pa so, kot bi se dogovorili, odložili kozarce in krožnike ter se odpravili z menoj. Med njimi je bil tudi mehanik – kot naročeno! Ko smo prišli do mojega avta, se je takoj lotil diagnostike. Po nekaj minutah je našel napako. Odkril je pacienta – radio, ki je akumulatorju kradel elektriko. Z Nikovim orodjem je avto hitro znova obudil v življenje. Hkrati je poučil še ostale, kako se to naredi. Tudi sama sem se naučila, kako ravnati z avtom v takih primerih, kar me je res zanimalo. Več znanja, kot imaš, boljše je.
»Zdaj se moraš voziti vsaj eno uro, da se akumulator napolni,« mi je svetoval.
Občutek olajšanja me je skoraj pahnil v solze. Nisem mogla verjeti, kako hitro so mi priskočili na pomoč in da smo rešili težavo, pa še nihče ni ničesar zaračunal, čeprav sem ponudila denar. Niko je še dodal: »Če boš kdaj potrebovala orodje ali pomoč, samo pridi. Ne odlašaj.«
In res; večkrat sem prišla k njemu – za napolnitev pnevmatike na samokolnici, ker se je ventil vedno skril v kovino kolesa. Tega sama nisem znala rešiti, Niko pa je bil tako iznajdljiv, da je znal tudi to rešiti v le nekaj minutah. Pomagal je tudi pri drugih opravilih, pri katerih sem bila prešibka. Nikoli ni odrekel pomoči. Vedno je bil tam pripravljen rešiti težavo.
Nika je vesolje podpiralo, ker je bil pošten, dosleden in nesebičen. Bil je človek, ki je dal, ne da bi pričakoval kaj v zameno; kot preostali člani družine Lovišček. Ljudje, kot je on, so dokaz, da še obstaja svet, kjer sta spoštovanje in zaupanje vrednoti, s katerima lahko premagamo vse ovire.
Silva Požlep
Slovenščina 
Italiano 
Magyar