Tukaj bo končno zaživela. Ne bo se več počutila tako zelo osamljeno kot na vasi. A takrat še ni slišala za znano slovensko popevko, ki pravi: »Ona sanja o Ljubljani in ne ve, da tudi tam ljudje so sami …«
Gospe Ivanki so se uresničile dolgoletne sanje. Tudi njena mama in oče sta bila zelo vesela – vsaj njej je uspelo, če že njima ni. Betežna, kot sta bila, je žal nikoli nista uspela obiskati. Gospa Ivanka je kratek čas z vsemi čuti srkala svež vrvež živahnega mesta. Njene oči so uživale v nočni razsvetljenosti glavne ceste, ob kateri je živela. Njena ušesa so predla ob brnenju številnih nobel avtomobilov in ob korakih mimoidočih v živahnih oblačilih. Končno je našla svoj košček sveta, kjer se dan nikoli ne konča.
Leta so minevala, gospa Ivanka pa je vedno bolj pogrešala mirne dni, tišino, naravo in žvrgolenje ptičkov. Predvsem pa mimoidoče, ki te pogledajo v oči in so pri volji za kratek klepet. Tega v beli Ljubljani ni bila deležna. Tako zelo se je počutila utrujeno in osamljeno. Nikogar ni imela. Le sosed Peter jo je vsakič pozdravil in ji zaželel lep dan. Peter je živel v sosednjem stanovanju. Vsakič, ko se je gospa Ivanka vrnila domov, ji je ob odklepanju vrat padla bergla na njegova vrata. Peter se je vsakič samo namuznil in bil zadovoljen, da je s prijazno sosedo vse v redu. Ko sta se srečala na hodniku, mu je podarila kakšno čokoladico, ki jo je prav v ta namen nosila s seboj. Zaradi Petra je v njen osamljeni dan posijal žarek sonca.
Na mrzel marčevski dan se je Peter zavedel, da že nekaj dni ni slišal Ivankinih počasnih korakov in poka bergle na svojih vratih. Začelo ga je skrbeti. Pozvonil je na njenih vratih, a ona jih ni odprla. Povprašal je pri sosedih, vendar ni o njej nihče ničesar vedel. Nato se je obrnil na hišni svet, od koder so poklicali policijo. Policisti so se odzvali, zaslišali nekaj sosedov, nato pa so aktivirali gasilce, ki so vdrli v njeno stanovanjce. Ugotovili so, da je bila gospa Ivanka že nekaj dni preminula. V teh mrzlih dneh bi jo v stanovanju brez vklopljenega ogrevanja verjetno pogrešali še lep čas. A nekomu je bilo mar – sosedu Petru. Po njegovi zaslugi je šla gospa Ivanka na zadnjo pot tako, kot se spodobi. Od tega sta že dve leti, a stanovanje je še zapečateno. Nihče je ne pogreša. Le sosed Peter je ne bo nikoli pozabil.
Mojca Guzelj, 30. 3. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar