S tem seveda nisem želela povedati, da ne obvlada prekmurščine, temveč prav nasprotno; izvrstno mu gre. Svojih korenin pa vendar ne more in tudi noče zatajiti, kar je tudi prav.
Po naravi je umirjen in bolj redkobeseden človek. Vseeno pa se včasih zgodi, da nekaj ali nekdo skali njegov mir. Takrat je najbolje, da se umaknemo nekaj metrov stran in mirno počakamo, da izreče vse besede iz svojega repertoarja kletvic, katerih v slovarju prav gotovo ne boste našli. Takšen je pač naš Marko. Sedaj pa preidimo k bistvu zgodbe. Pravzaprav to ni samo zgodba, temveč ponazoritev Markovega načina življenja.
Kot vesten delavec si že vrsto let služi svoj kruh v sosednji Avstriji. Izmenično delo, ki je precej naporno, ga ne ustavi, da ne bi tudi doma poprijel za dela v hiši in na kmetiji. Vedno pa je bil pripravljen na pomoč priskočiti tudi drugim; tako pri fizičnih delih kot na druge načine.
Tako je bilo tudi predlani, ko sva si s sestro želeli obiskati poseben tečaj na Bledu. Ker se nama finančno nikakor ni izšlo, sva nad to idejo že skoraj obupali, potem pa je pristopil Marko in dejal: »Pojdita na ta tečaj, posodil vama bom denar. Upam, da vama bo tečaj koristil.« Uf, to je bil za naju trenutek velikega veselja in radosti ter izpolnitev srčne želje. Za to sem Marku še danes hvaležna. Verjamem, da je on eden redkih ljudi, ki so pripravljeni pomagati na tak način.
Prejšnjo zimo sta se Marko in njegova partnerka Sabina odpravila v Celje na obisk k prijatelju, ki je bil zaradi poškodbe na bolniškem dopustu. Takoj, ko sta zavila na njegovo dvorišče, sta lahko opazila, da je slednje popolnoma zasneženo in težko dostopno vse do vhoda v hišo. Marko je na hitro pozdravil prijatelja, nato pa ga je vprašal: »Kje imaš kakšno lopato, da ti očistim dvorišče?« Verjetno ni potrebno posebej razlagati, kako vesel je bil njegov prijatelj, ko je bil deležen tako prisrčne pomoči. Hitel se mu je zahvaljevati, a Marko je – tih in preprost, kot je – le skromno rekel: hvala.
Marko tudi sicer velikokrat priskoči na pomoč in naj v tej zgodbi omenim še en primer tovrstnih dejanj. Lansko leto je prijatelju, ki se je zaradi okvare avtomobila znašel v stisku, posodil svoj avto. In to ne za nekaj dni, temveč za celih nekaj mesecev.
Kot smo do sedaj že spoznali, so med nami le redki ljudje, ki so pripravljeni določene stvari deliti z drugimi. Zato spoštujmo in cenimo takšne ljudi, kot je Marko, saj so nam lahko za vzgled. Vsi poznamo znani rek, ki pravi, da tiha voda bregove dere. Z njim bi lahko opisali Markovo tihost in redkobesednost, pri čemer pa njegova dejanja preglasijo veliko glasnih ljudi, ki samo kričijo, a bolj malo naredijo.
Ta zgodba naj nam bo vsem v opomin, da je včasih bolje biti tiho in prisluhniti, da lahko zaznamo, kdaj nekdo potrebuje pomoč. Potem pa seveda naredimo zanj nekaj, kar lahko in kar je prav.
Jožica Kous, 23. 3. 2026
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)