Že prvi teden prvega letnika sta bolj po naključju kot po izbiri sedeli za isto klopjo. Melita je bila bolj tiha. Rada je opazovala ljudi in zapisovala misli v zvezek. Marjana je bila odprta in njen nasmeh je zmogel sprostiti še tako napet trenutek.
Na začetku sta si bili preprosto sošolki. Delili sta si zapiske in kdaj pa kdaj tudi sendvič med dolgim odmorom. A s časom se je med njima začelo tkati nekaj bolj trdnega; tisto tiho zaupanje, ki se ne zgradi naenkrat, ampak počasi, skozi vsakodnevne trenutke.
Nekega jesenskega dne je Melita prišla v šolo neobičajno tiha. Marjana je to takoj opazila. Med odmorom sta sedeli na klopi ob starem kostanju za šolo, kjer so se običajno zbirali dijaki.
»Nekaj te teži,« je Marjana mirno rekla.
Melita je nekaj časa gledala v tla, potem pa počasi spregovorila. Povedala ji je o težavah doma, o skrbeh, ki jih je nosila sama in jih ni zaupala skoraj nikomur. Med govorjenjem jo je bilo strah; ne tega, da bi jo Marjana obsojala, ampak tega, da bi bila njena tišina pretežka za kogarkoli.
Marjana jo je poslušala, ne da bi jo prekinjala.
Ko je Melita končala, ji Marjana ni ponudila velikih nasvetov ali dramatičnih besed. Rekla ji je samo: »Hvala, da mi zaupaš.«
Tisti stavek je Meliti pomenil več kot katerikoli nasvet.
Od takrat naprej sta vedeli, da njuno prijateljstvo temelji na nečem preprostem, a redkem – na spoštovanju. Spoštovali sta medsebojne razlike; Melitino premišljenost in Marjanino neposrednost. Spoštovali sta tudi tišino, ki je nastala, kadar besede niso bile potrebne.
Leta so minevala. Prišli so izpiti, maturantski ples in načrti za prihodnost. Včasih se glede česa nista strinjali, včasih sta šli vsaka po svoji poti, a nikoli nista dovolili, da bi ponos ali nerazumevanje razbila tisto temeljno zaupanje, ki sta ga začeli graditi že na tisti klopi pod kostanjem.
Nekega dne mnogo let kasneje sta se spet srečali na istem mestu pred staro gimnazijo. Kostanj je bil večji, ulice pa nekoliko bolj hrupne.
Marjana se je nasmehnila: »Veš, najino prijateljstvo me je nečesa naučilo.«
Melita jo je radovedno pogledala.
Marjana je nadaljevala: »Da pravo zaupanje ni, da človeku poveš vse, ampak da veš, da mu lahko poveš karkoli in te bo vseeno spoštoval.«
Melita je prikimala. In v tistem trenutku sta obe vedeli, da se je skozi leta morda marsikaj spremenilo, a tisto temeljno zaupanje med njima ni bilo nikoli omajano.
Ker resnično prijateljstvo ni glasno, ampak je preprosto in trdno kot stari kostanj pred gimnazijo.
Justina Strašek
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)