Živela je sredi Ljubljane, nekaj kilometrov stran od nas. Ker sama ni mogla imeti otrok, sem bila jaz njena mala ljubljenka. Pogosto smo bili skupaj in z možem sta me vedno razvajala.
Ko sem malo zrasla in začela hoditi v srednjo šolo, sem se pogosto oglasila pri njiju. Ko sem se odpravljala iz šole, sem stopila na mestni avtobus, saj je bila avtobusna postaja samo nekaj korakov stran, zato je razumljivo, da sem potrkala pri njiju in jima namenila vsaj prijazen pozdrav.
Po zaključenem študiju sem se kot diplomirana učiteljica zaposlila na majhni šoli v majhni vasici daleč od Ljubljane. Ko sem se po dobrem desetletju vrnila v dolino, strica ni bilo več. Prezgodaj se je poslovil in mojo teto pustil samo. Zdaj sem jo spet pogosteje obiskovala, še pogosteje pa, ko sem začela poučevati v Ljubljani.
Spet sem bila samo nekaj sto metrov stran, zato sem ji lajšala samotne dneve. Pravzaprav to, kar sem rekla, ni povsem resnično, kajti teti ni bilo nikoli dolgčas. Vedno sem jo presenetila s pletilkami ali s knjigo v rokah. Vedno, ko sem prišla, je takoj odložila delo in pristavila lonček za kavo. Počasi sva jo pili, malo poklepetali, nato pa sva se poslovili.
Vse se je spremenilo, ko sem se upokojila. Kar nekaj časa sem k njej zahajala enkrat na teden. Prinesla sem ji kosilo in nekaj dobrot z domačega vrta ter celo dopoldne namenila njej. Ker sama ni hodila ven, razen k jutranji maši, ki se je odvijala v neposredni bližini, sem jo nagovorila, da se je oblekla in se z mano odpravila na kratek sprehod. Od Figovca v središču Ljubljane do tržnice oziroma ribarnice. V ribji restavraciji sva se usedli, si naročili kosilo, potem pa sva se počasi sprehodili mimo različnih trgovin in nazaj do Figovca. Med potjo se je ustavila, me prijela za roko in me nagovorila: »Kaj si pa danes želiš? Kaj potrebuješ?« Potem sva stopili v trgovino in rekla je: »Poglej, če je kaj zate.«
Večkrat me je tako prijazno nagovorila in mi marsikaj kupila; obleke, puloverje, čevlje in celo torbice.
Nekega dne pa mi je rekla: »Danes pa naju najprej čaka delo, šele potem bo kosilo. Z mano boš šla na Karitas.«
Stopila je v spalnico in prinesla dve veliki vreči. Začudeno sem pogledala: »Kaj pa imaš v teh vrečah?«
»V eni so štrikane nogavičke, v drugi pa srajčke za uboge otroke. Pozimi marsikaterega otroka zebe, zato sem sedela, mislila na male nagajivce ter štrikala in šivala. Poglej, kako tople nogavičke imam. In kako lepe, pisane in tople srajčke,« je odgovorila.
Kar onemela sem, ko sem gledala polni vreči.
»Jaz nisem imela otrok, mnogi otroci pa nimajo toplih oblačil. Mislila sem nanje in delala. Tako mi je bilo toplo pri srcu. Od zadovoljstva sem delala in pela. Bila sem nadvse srečna, da lahko čisto malo – samo s pisanimi in toplimi srajčkami – prispevam za uboge otroke. Delala sem z ljubeznijo in to ljubezen sem vtkala v ta oblačila.«
Žarela je od sreče, jaz, ki sem jo gledala, pa tudi. Nikoli si nisem mislila, da imam tako srčno teto, ki ne misli samo nase, saj njen pogled sega mnogo dlje. Ni se pritoževala, ni ji bilo dolgčas. Tiho in veselo je delala in njeno delo je obrodilo sadove.
Darinka Kobal, 24. 3. 2026
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)