Ta unikatna ljudska obrt je prisotna po različnih slovenskih pokrajinah, predstavlja povezovalno nit med starejšimi in mlajšimi, poleg tega pa velja za pomemben del naše kulturne dediščine.
Slovencem je lahko v ponos, da se od leta 2018 klekljanje čipk v Sloveniji uvršča na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, pri čemer so aktivno sodelovale tudi koroške klekljarice, ki se trudijo to posebno ustvarjalno veščino ohranjati živo skozi čas.
Organizirano klekljanje se na Koroškem odvija že 35 let. Razcvetelo se je po zaslugi Marije Apohal, ki se je izučila te mojstrske obrti, kasneje pa jo je začela nesebično prenašati na svoje učenke. Od takrat naprej tistim, ki se z njim ukvarjajo, klekljanje ne predstavlja le ustvarjanja, ki obogati dušo, temveč tudi način medsebojnega povezovanja, zaradi česar se oblikujejo tudi nova prijateljstva.
Mira Časar, predsednica Društva klekljaric Koroške, je povedala, da so se med klekljaricami skozi leta stkali posebna vez in občutki pripadnosti. Omenjeno pa ne velja zgolj za članice društva, saj se ob klekljanju večkrat letno družijo posameznice iz vse Slovenije. Med drugim se vsako leto oktobra na skupinskem klekljanju srečajo tudi na Čipkarskem festivalu Ljubljana.
Gospa Mira, ki je sicer upokojena učiteljica zgodovine in geografije, je med najinim srečanjem razkrila, da tovrstne veščine in znanje prenaša tudi na mlajše generacije. Kot prostovoljka svoje znanje nesebično predaja naprej. Med drugim vodi krožek na Osnovni šoli Šentjanž pri Dravogradu. Pravi, da klekljanje blagodejno vpliva na otroke, saj s pomočjo te dejavnosti slednji razvijejo ročne spretnosti in se urijo v potrpežljivosti, poleg tega pa se ob tem krepijo občutki pripadnosti skupini.
Številni otroci, ki se ukvarjajo s kleklanjem, s tem krepijo spoštovanje do ročnega dela, kar jim lahko pride prav na številnih drugih področjih. Med najinim pogovorom se je gospa Mira spomnila dogodka, ki se je pripetil prvi generaciji otrok, ki se je spoznavala s to veščino. Za potrebe izvajanja krožka so nakupili punklje za klekljanje v obliki žog za ragbi in otroci so enega od njih strgali, zato so morali kupiti novega, ki pa ni ravno poceni. Tako so se naučili, da se punkljev za klekljanje ne meče kar tako sem ter tja.
»Ko so otroci pričeli s klekljanjem, so razvili večje spoštovanje do tega dela, saj so videli, koliko časa in energije je treba vlagati v to, da nekaj nastane,« pravi gospa Mira. Dodaja še: »Po tem je lahko punkelj ležal na kaki klopci, v jedilnici ali kjerkoli drugje, pa se ga nihče ni dotaknil, ker so spremenili pogled na klekljanje. Pričeli so spoštovati to veščino.«
Za konec je povedala, da je bil eden izmed otrok, ki jih poučuje, sprva zelo nemirne narave, sčasoma pa je zaradi klekljanja razvil potrpežljivost, prav tako pa je začel pomagati drugim otrokom. Marsikdo morda na to ne bi pomislil, ampak klekljanje je še veliko več kot kulturna dediščina, saj ljudi tudi osebnostno bogati.
Mateja Sekavčnik, 24. 3. 2026
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)