Vsakič, ko me doseže kakšna takšna novica, razmišljam o nesmiselnosti vojne. Ob tem se sprašujem, v kakšne odrasle bodo zrasli otroci, ki so doživljali bombne napade in nasilje ali so bili celo priča smrti očeta ali mame …
Pred meseci so me dolgo v noč glodala vprašanja, kakšen bo takšen posameznik kot starš, če bo to sploh kdaj postal. Kako bo ljubkoval svoje otroke, ko pa sam ni bil deležen ne miru ne ljubkovanja, ker so ga namesto ljubeče mamine roke zbudili streli na ulici?
Mirno priznam, da ne bom nikoli pozabila objokanih oči prestrašenih otrok in na kupe vprašanj o otrocih, ki so kot begunci tavali po tuji deželi med tujimi in pogosto neprijaznimi ljudmi. Tudi otroštvo svojih staršev, ki so preživeli vojno, zdaj razumem mnogo bolj kot takrat, ko sem jih še imela, pa jih nisem hotela poslušati.
Prav zato sem bila neskončno presenečena, ko sem poslušala kratko vodičkino predstavitev, medtem ko sva bila z možem na razvajanju v toplicah. Po večerji smo namreč prisluhnili nadvse zanimivim predstavitvam vseh nas, ki smo bili takrat zbrani tam.
Dekle, mlada ženska, ki je bila zadolžena za vodenje naše skupine, se je predstavila tako: »Moje ime je Nika. Mislim, da nihče med vami ni niti posumil, da sem Srbkinja in da sva z mamo po končani vojni pribežali iz Srbije.«
Saj ni mogoče, da je res begunka, me je za hip prešinilo in celo ujezilo.
Nika je pripovedovala naprej: »Ko so med vojno bombandirali Beograd, smo bežali v zaklonišče. Tam smo si uredili začasno bivališče in preživeli ves čas vojne. Otroci smo si uredili celo prostor za igro in nehote sem se ognila najhujšim grozotam tistega časa; pošastnim prizorom sredi mesta in vse naokrog. A tudi po vojni ni bilo dosti boljše, zato sva se z mamo odločili, da zbeživa v Slovenijo. Tu sem doštudirala, tukaj delam in skušam pozabiti na vojno.«
Čeprav se ukvarjam z vsemi možnimi narečji, nisem ugotovila, od kod izvira Nika. Tako lepo govori slovensko, čeprav je tu komaj nekaj let, sem se jezila sama nase.
A v resnici sem jo občudovala in se veselila druženja z njo, doma pa sem razmišljala: Ni ji bilo lahko. Prihod v tujo, neznano deželo. Med neznane ljudi. Tuj jezik. Čeprav ji je bilo vse tuje, neznano in drugačno od tega, kar je bila vajena, se je Nika odločila, da bo odslej pripadala svoji novi domovini. Vedela je, da vse, kar hoče, tudi zmore, zato se je učila jezika, spoznavala svojo bližnjo in daljno okolico, se vpisala na višjo šolo ter čez nekaj let uspela dobro skriti, da je tujka. Mlado, lepo in simpatično dekle je dokazalo, da ljubezen do življenja ne pozna meja. Dokazala je, da volja najde pot in da samopomilovanje ne vodi nikamor.
O, kako ji privoščim vse lepo in dobro. O, kako si želim, da bi bila zgled vsem tistim mladim, ki živijo v miru in imajo vsega dovolj, manjka pa jim volje in poguma, da bi stopili na ustvarjalno in osrečujočo pot.
Darinka Kobal, 28. 11. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)