Peter je oče enoletnemu otroku, katerega izjemno rad razvaja.

Z veseljem se z njim igra, mu kaj zapoje ali zaigra, še posebej pa obožuje dneve, ko se lahko v sončnem vremenu skupaj odpravita na sprehod. Z družino živijo v mirnem kotičku vasi ob reki Krki.

Neko novembrsko popoldne je postreglo s prijetnim soncem, toplino in čudovitimi jesenskimi barvami. Bil je eden tistih dni, ki kar kličejo po tem, da jih izkoristimo. Peter se je zato odločil, da se bosta s sinom odpravila na daljši sprehod skozi njihovo vas, nato pa še v sosednjo. Tako bo imel priložnost, da poklepeta s sovaščani, ti pa se bodo razveselili njegovega sina in se poigrali z njim, saj je ta – še posebej med otroki – izjemno priljubljen.

Ko sta tako korakala po vaški cesti ter opazovala naravo in vaško življenje, je Peter pri eni izmed hiš opazil nekaj posebnega. Pred hišo je stala črna plastična gajbica, v njej pa je bilo lepo zloženo domače sadje – kaki. Na gajbici je bil list s sporočilom, napisanim na roko: Brezplačno sadje. To je užiten kaki z našega vrta, sladkost, ki jo delimo. Vzemite svoj jesenski dar!

Čeprav Peter nosi očala, je vedel, da vidi prav. Tako srčna gesta mu je vzela sapo in v grlu je začutil cmok. Prebrano sporočilo ga je globoko ganilo, še preden je sploh pomislil na to, da bi si postregel s sadjem. Česa tako velikodušnega še ni doživel. Z iskreno hvaležnostjo je vzel sadež, a žal pri hiši ni bilo nikogar, komur bi se lahko osebno zahvalil za to lepo dejanje. Takšne trenutke je težko ubesediti, vendar je v tistem hipu vedel, da lahko majhna dejanja prijaznosti ogrejejo srce in nam polepšajo dan.

Ko sem izvedela za to dejanje, me je to prijetno ganilo in me v mislih popeljalo nazaj v čas, ko sem potovala po Španiji. Tam so takšne geste, ko te na primer med dolgo hojo preseneti majhna stojnica s hrano in pijačo, nekaj povsem običajnega. Takšna dejanja sem vedno dojemala kot tiha darila s strani neznancev. Prav v takšnih trenutkih sem še globlje čutila, da so preprosta dejanja prijaznosti najlepša lekcija o človeški dobroti in da je srčnost pogosto močnejša od besed.

Ker se je ta dogodek pripetil v moji bližini, lahko vse te občutke ponovno začutim in o njih tudi pišem. Poštenost, zaupanje in spoštovanje sočloveka so vrednote, ki bi morale biti vodilo vsem nam.

Andreja Bakšič Grozdina, 15. 12. 2025

Sodelujte tudi vi

Pošljite nam svojo zgodbo ali zgodbo znanca, ki prikazuje, kako živite te temeljne vrednote. Kako se spoštujemo in zaupamo, kako smo ostali zvesti poštenosti, si pomagamo, izkazujemo pripadnost in ohranjamo zmernost.


sl_SISlovenščina